Ales Zdesar

Narodni park Monti Sibillini – 1.del

Objave o obisku narodnega parka Monti Sibillini bodo mogoče tu pa tam malce bolj čustvene. Če me kaj razneži (izven ožjega kroga ljudi okrog mene), je to na prvem mestu čudovita, navdihujoča narava. Pa mogoče kakšna res dobra pesem. Ob neskončnih razgledih na predvsem gorsko pokrajino, pa sem kot kak nebogljen otrok. Takrat je celo možno, da se ovlažijo oči. Verjetno je to zaradi vetra. Ko smo ozrli pokrajino na spodnji fotografiji, potem ko smo se v krajšem sprehodu povzpeli čez manjši greben, sem ostal brez besed. Pa veter je prišel v oči 🙂

Izjemen ambient pokrajine narodnega parka Monti Sibillini

Če ne bi prijatelj fotograf, drugače pa svetovni popotnik in iskalec avantur Matjaž Corel že leta 2010 na svojem blogu objavil zapis in fotografije o narodnem parku Monti Sibillini v Apeninih, bi bil naš letošnji dopust bistveno drugačen. Tako pa sem skoraj 12 let doma lobiral za vsaj krajši obisk tega območja v Apeninih, ki ga nekateri imenujejo kar Evropski Tibet. Dvakrat smo bili že skoraj tam, pa je vedno prišlo nekaj vmes. Enkrat sneg, drugič potres. Narava terja prilagajanje. In smo se prilagajali do letošnjega junija, ko je bila abstinenca prehuda. Na dolgi poti do tja smo se ustavili v San Marinu in si popoldne vzeli čas za ogled tega Unescovega čudeža nad prepadno skalo, sicer najmanjše in najstarejše republike na svetu. Legenda, mogoče pa tudi resnična pripoved pravi, da je dolgih nekaj stoletij nazaj Marin iz otoka Rab zapustil ta sicer prav simpatičen otok, se odpravil v Marche (pokrajina v Italiji) ter tam ustanovil svojo državo San Marino. Pa pravijo predvsem mladi ljudje, da je zgodovina nezanimiva.

Mesta mi na splošno niso najbolj priljubljeni kraji. A San Marino je majhen, obvladljiv in nadvse simpatičen. Obzidje, stražni stolpi, izjemna arhitektura, ozke ulice in strašni razgledi niso kar tako. Midva sva ga sama pred leti že obiskala in uživala (link na prejšnji obisk). In če grem jaz dvakrat na ogled istega mesta, potem je za verjeti, da je vredno obiska. Pa šoping tudi ni slab.

Za tiste, ki potujete z avtodomi še informacija, da je pod mestom veliko peščeno parkirišče, ki je urejeno tudi kot PZA (postajališče za avtodome). Mogoče je natočiti svežo vodo ter izprazniti sivo. Pa tudi WC-ji so sicer stari, a čisto spodobni.

Medvedova dežela

Redko se zgodi, da imava med poletjem na voljo cel vikend zase. Še redkeje pa, da so na tak vikend temperature ugodne za kolesarjenje. Večdnevno kolesarjenje. Zagotovo je poleg hoje kolesarjenje najbolj naravi prijazna oblika mobilnosti. Naju sicer ne zanima hitrostno kolesarjenje, ampak naju privlači potovalno. Tisto, ki združuje gibanje, opazovanje, spoznavanje, uživanje, sobivanje in druženje.

Odkar sva naredila kakšno daljšo skupno kolesarsko potovalno turo, je šel razvoj potovalne kolesarske opreme v povsem novo smer, imenovano bikepacking. Če si še stara šola potovalnih torb na zadnjem prtljažniku, kot velja to za naju, potem je kar težko preskočiti v svet neštetih torb, pripetih na različne dele okvirja kolesa. Ampak. Vsaj za krajše, nekajdnevne ture je tak način potovanja ne samo učinkovit, tudi neverjetno udoben. Teža opreme se namreč porazdeli in kolo postane presenetljivo vodljivo, stabilno, pa tudi hitro. Priporočam.

Zadnja leta sem kar tako malo na zalogo vsake toliko nabavil kakšen kos “bikepacking” opreme, ki jo posamezno uporabljam za vsakodnevno vožnjo, zdaj pa sva jo končno preizkusila v celoti. Top shit!! Sicer kombinirava opremo še s starimi torbami na krmilu, ki so nezamenljive, pa tudi sicer je najina oprema bolj kot ne mineštra vsega možnega. Ampak! Deluje, brezhibno.

Oprema:

kolesa: Fuji touring bikes – klasična, vzdržljiva in udobna potovalna jeklena konjička (nadgradnja so boljši sedeži in gravel plašči, Bojani pa sem zamenjal krmilo iz cestnega v trekking)
torbe: Ortlieb (16 in 12 litrski veliki torbi za sedeži); Vaude torbica za krmilo; šotor je bil v nepremočljivi torbi, ki sem jo s trakovi Voile (toplo priporočam) privezal na krmilo; na okvirju kolesa so torbe od Topeak in Geosmina; na sprednjih vilicah Blackburn nosilci in Tchibo nepremočljive vreče, v katerih sta bili spalki in napihljivi podlogi

Bistvo bikepacking-a je v tem, da moraš res skrbno tehtati, kaj vzeti s seboj. Pomembna je seveda tudi velikost in teža opreme. Ležje, manjše – tem bolje.

Za tridnevno kolesarsko turo sva izbrala del Slovenije, ki se ne duši pod težo preobremenjenosti s turističnim obiskom. Notranjsko. Zato se trasa imenuje “Medvedova dežela” Štart in cilj v Podpeči. Vse ostalo je čista kolesarska poezija! Skupaj cca 170km in več kot 2000m vzponov. Ampak. Niso važni kilometri, važna so doživetja. V najinem primeru tudi kvalitetno druženje z osebo, s katero si deliš življenje. In v naglici ter obveznostih vsakdana ne utegneš najti dovolj časa za še tesnejše tkanje vezi. Taki vikendi so pomembni, so nujni, so naložba. Zato morajo biti na poti tudi klanci, da sopihaš, da se boriš, da pečejo noge, da pordeči obraz. Ker je potem pot navzdol še lepša, kot sicer. Rada imava klance, kolesarske vzpone. Tako je tudi življenje, vzponi, padci, skupaj pa čudovito lepo.

1.dan (v bistvu pozno popoldne): Podpeč-Rakitna-Topol pri Begunjah-Cajnarje-Ravnik-Volčje-Bloško jezero

Štartava po službi. Najbolj naporno je pakiranje, priprava, razmišljanje, kaj vzeti s seboj in kaj ne. Traso si le bežno začrtava. Prvi dan je pomembno, da prideva do Bloškega jezera. Tam bova prespala. Potem pa bova delala načrt za naslednji dan.

Vzpon na Rakitno je kar dolg, cesta odlična, ne prestrma. Kolesarjev nič (v prevodu sta to dva ali trije), prometa tudi ne veliko. Kar pa ga je bilo, je bila hitrost raznih Range Roverjev, Porche-jev, Bmw-jev obupno visoka. Prav nadvpovprečno spodoben vozni park imajo vikendaši na Rakitni, brez dvoma. Ob umetnem jezeru nenavadno (ali pa tudi ne) malo ljudi. Spust v dolino reke Cerkniščice božanski, kar prehitro sva na Blokah, kjer nama zaigra srce. Noro lepo in neverjeten mir. Veseliva se večerje pri Bloškem jezeru. Račun brez krčmarja, dobesedno! Kuhinja se zapre ob 19.00, midva prispeva nekaj čez 20.00. Nikjer nikogar, dobiva zadnje pivo. Nimajo niti čipsa. Nekako najdeva avtomat, si privoščiva Tuc piškote in jih namakava v zelenjavno pašteto. Presrečna sva. Ker je bil tudi kamp že zaprt, sva primorana šotoriti na bližnjem travniku. Ponoči mraz, najine 20 let stare puhaste spalke so utrujene, midva pa rahlo premražena. Krasen dan!

2.dan: Volčje-Nova vas-Stari trg pri Ložu-Grad Snežnik-Mašun-Koritnice-Bač-Trnje pri Pivki

Dan začneva z Mercatorjevim zajtrkom nekje na pašniku nad Novo vasjo. Odlično kavo spijeva v Starem trgu pri Ložu. Turizem zganjava pri gradu Snežnik. Ampak sva edina turista. Potem pa vzpon po lepem, utrjenem in zložnem makedamu proti Mašunu.

Mašun je poseben kraj, oaza sredi neskončnih gozdov. Ogledava si razstavo o velikih zvereh v tamkajšnjem info središču Zavoda za gozdove. Privoščiva si kosilo v gostišču Mašun, ne vem, kdaj sem nazadnje tako dobro jedel. S polnim želodcem se spustiva proti Knežaku. Lahko, da se motim, ampak spust je kot z drugega planeta.

Čez travnike, kjer so v mokrih letnih časih presihajoča jezera, pribrcava v Trnje. V kamp Na Meji. Oče in sin, ki upravljata kamp in penzion sta presrečna, da slišita slovensko besedo. Slovenci so v kampu bolj izjema kot pravilo. Zato se zaklepetamo. Lušten, urejen kamp. Želel bi si več takšnih. Priporočam. Zvečer ob postavljanju šotora v daljavi zaslišiva glasbo. Vprašava google in potem še domačina. V gozdu nad vasjo je festival Trnjefest. Greva in se naužijeva rocka, new age in metala. Scena, ki daje misliti, kam gre vsakdanji svet. Polna vtisov zaspiva pod neskončnim številom zvezd.

3.dan: Trnje, Slovenska vas, Selce, Prestranek, Rakitnik, Postojna, Unška koliševka, Planina, Laze, Logatec, Jerinov grič, Strmica, Vrhnika, Borovnica, Podpeč

Kot da bi bila že stoti dan na poti, utečeno in osredotočeno spakirava opremo na kolo in jo mahneva čez razgledne travnike proti Postojni. Joj, kako lepo speljane poti! Hvaležna kmetom in domačinom!

Mimo Postojne po starih cestah in poteh do gozdov nad Planinskim poljem. Zapeljeva se še mimo Unške koliševke, kjer začudeno buljiva v razsežno ostenje nekdanje jame. Spustiva se do Planine in jo mahneva čez poplavne ravnice proti Logatcu. Od tam se povzpneva še na Jerinov grič in se ob potoku Bela spustiva v Vrhniko. O robu Ljubljanskega barja sva kot bi mignil v Podpeči. Skok v vodo tamkajšnjega jezera in napolnit želodce v Grebenčevo klet.

Dokaj nenačrtovano (še v četrtek nisva vedela, kam bi jo mahnila) nama je uspelo narediti res čudovit kolesarski krog. Kdo bi si mislil, da so ceste in makedami v teh koncih tako fenomenalni. Da prekomernega turizma ne poznajo, da so ljudje prijazni, da so gozdovi neskončni, da je hrana nadokusna, da so kampi še vedno lahko preprosti, čisti, naravni. Da skorajda nisva srečala kolesarjev, pa bi si jih želela. Da je motornega prometa malo, da so noči hladne. Da je Slovenija čudovita kolesarska dežela (pa seveda vse ostalo).

GPX trase Medvedova dežela

Vogel – Komna in okolica Mahavščka

Neverjetno kakšne predstave si človek ustvari v svoji zmešani buči z branjem raznih knjig, vodnikov, forumov in iz pripovedovanj. Če sem iskren, sem imel kar malo strahospoštovanja do turnosmučarske trase med Voglom in Komno. Pa si ne znam razložiti, zakaj. Po nekaj letih stalnih prigovarjanj prijetelja “helferja”, ki ima včasih rahle težave pri preskoku iz sanj v realnost, sva letos z Edijem dogovor sklenila v minuti. Prehojena trasa Vogel-Komna je bila v nasprotju z negotovim pričakovanjem ena sama turnosmučarska poezija. Prekrasno.

V sončnem jutru smo se na Voglu zbrali člani Elanove družine, skoraj v neverjetnih razmerjih povezani tudi s pravimi družinskimi vezmi (bratje, bratranci, ožji družinski prijatelji). Pa samo 5 nas je bilo. Delovali smo složno, mogoče tudi zaradi teh družinskih vezi, saj se nihče ni hotel nobenemu zamerit, ker bi moral potem doma razlagati, zakaj smo se skregali. Če se prav spomnim, nismo v dveh dneh niti enkrat omenili ali se pogovarjali o ostalih članih družine. Moška družba je v takih primerih zagotovilo za mir v duši in glavi.

Imeli smo naravnost idealne razmere, narejeno špuro in utrjen, uležan sneg, samo na manjših odsekih rahlo poledenel, tako da smo morali namestiti srenače. Ravno prav mraz, ravno še sprejemljiv veter. Žal je letos res malo snega in je ambient malenkost drugačen, kot če bi bilo vse na debelo zalito, pa vseeno je bilo nebeško lepo.

Kar prehitro smo bili na planini Govnjač, od koder je samo streljaj do Komne, zato smo turo še malce podaljšali in si ogledali terene za nova raziskovanja.

Naslednji dan ob naletavanju snežink ni bilo resne volje za kakšno daljšo turo, a smo se vseeno uspeli spraviti na smuči. In ko je že vse kazalo, da bomo zaključili na Bogatinskih vratcih, smo složno, skupaj z vse lepšim vremenom zavili levo in se povzpeli pod Mahavšček.

Presenetljivo dobra in z razmerami pestra smučarija nas je kar prehitro prestavila nazaj na planino Govnjač. Človek bi kar pohajkoval po okoliških hribčkih, tako lepo je tukaj. Mora pa kaj ostati za prihodnjič.