Ales Zdesar

Suho ruševje

Ne spomnim se, kdaj bi bila v Suho ruševje speljana tako dobra turnosmučarska gaz. Poezija. Dan, kot umit. Jutro, kot iz pravljice. Sonce naju prvič poboža nad prvo čelno moreno nekdanjega ledenika.

Turni smučarji in planinci čelno ledeniško moreno prepoznamo po tem, da se sicer položna dolina kar naenkrat zapre s približno 50 višinskih metrov visokim skokom/pragom. Za njim spet po ravnem in nato spet kratek vzpon, … Ti kratki vzponi potekajo po nanešenem materialu, ki ga je ledenik potiskal pred seboj in ga pustil tam, do koder je segal, potem pa se je počasi umikal in dokončno stopil.

Suho ruševje, gorska dolina med Palcem, Zelenjakom in Vrtačo je en tak poseben kraj z izjemnim abientom. V zatrepu se ponosno dviga gmota Zelenjaka, na vzhodu nas spremljajo zanimiva ostenja, imenovana “Na Možeh”, ki se zaključijo s krušljivim Palcem. Kraljica pa je Vrtača. Prava lepotica in zanimiv razglednik. Dostopna v kopni sezoni, smučljiva pozimi. Smučarsko zanimivi sta tako jugozahodna, kot vzhodna, t.i. osrednja grapa.

Tokrat nisva imela posebnega cilja, razen tistega, da morava biti ob 11.00 v Kranju. V zatrepu doline se odločava, če bi potegnila še malce višje. Pogled proti osrendji grapi je najbolj obetaven, celo mamljiv, razmere pa mešane, že na daleč.

E Edijem Vrtačo dobro poznava, skupaj sva jo obiskala neke jeseni po poti “Čez malo glavo”, presmučala sva jugozahodno in tudi osrednjo grapo. Tokrat je čas le za vzpon do ožine v grapi. Sam sem dereze obul po dolgih letih, zato je bilo dovolj, toliko, da sva malo povadila, tudi vpenjanje smuči v strmini. Vpenjanje pin-ov je namreč bistveno drugačno opravilo, kot vpenjanje nekdanjih turnih vezi. Pa je šlo.

Smuka prijetna, oba imava raje trdo in grifig, kar sva zaužila na melišču pod grapo. Suho ruševje nikoli ni smučarski presežek, tod ujameš tu pa tam lep zavoj, ostalo je bolj vožnja po izteku 🙂 Nižje, predvsem po nekdanjem smučišču pa nas letos razmere razvajajo tako, kot še nobeno sezono.

Foto: jaz in on

Od Predmeje do Sinjega vrha

Skoraj ne mine leto, da se ne bi potepali po eni najimenitnejših planinskih poti daleč naokoli, po skrajnem robu Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino. Dolžino hoje prilagajamo vedno najmlajšemu. In imamo srečo, da je zadnji otrok najbolj uhojen. Zato ni težav narediti malenkost daljše ture. Tokrat od Predmeje do Sinjega vrha. Škoda je vsake besede, to pot je pač potrebno doživeti.

Vseskozi po robu do Sinjega vrha (levo zgoraj)

Skozi borov gozd

Vipavski gozd

Lepo speljana pot

Malo gor in malo dol, pa spet in spet

Fosilni ostanki koralnih grebenov

Skrbno urejeni pašniki

Vrhunsko plezalno drevo

Kamniti polž

Kemična erozija

Lep del grebena že za nami

Krasni bukovi sestoji

Pot kar vabi, da jo pohodiš

Špilnik

Včasih se čisto zares vprašam, kako je mogoče, da obstajajo tako neverjetni kraji. Kjer vse dobi in ima smisel, kjer je vsak pogled v razgled bolj navdihujoč, kjer vse hribe, kraje in doline, ki jih poznaš, doživiš iz čisto novega zornega kota, kjer čutiš prisotnost divjine in hkrati delo človeka, kjer vidiš burjo, začutiš žled, gledaš Alpe in vohaš Jadran. In kjer Atlas Slovenije dobesedno zaživi.
.
Naj še dolgo ne podležejo eroziji Petričev hrib, Lipovec, Špilnik, pa tudi Grmada in Sv. Lovrenc.