Kolesarjenje

Kolesarjenje v okolici Kranja

08/07/2020

Samo streljaj od doma lahko kolesarimo po poteh z idiličnim ozadjem Kamniško Savinjskih Alp.

Hvar

25/06/2020

Lani sem spoznal, da je Hvar odlična kolesarska destinacija za gravel in mtb navdušence, le zgodaj je potrebno vstajati. Jutra sem tako predihaval na strmih klancih in tehnično zahtevnih makedamih, ovikanste asfaltne cestice pa so me peljale skozi čudovite vasi, ki jih z avtom sploh ne opaziš. Povsod je dišalo po sivki, smilju, žajblju, razgledi so navduševali, ambient je bil navdihujoč.

Kolesarjenje po Ljubljanskem barju

07/06/2020

Kolesarjenje skozi dolino Radovne

07/05/2020

Pustite avto nekje izven narodnega parka in se na potep po Radovni odpravite s kolesom. Luštno je.

Jezero Kreda – ustvarjeno in imenovano po ledeniški kredi, ki so jo kopali za potrebe kemične industrije

Reka Radovna je razdelila Pokljuko in Mežaklo

Proti Gogalovemu lipovcu

Mimo številnih, za silo še živih rovtov

Plitka, a ekstremno mrzla Radovna je čudovito naravno ohranjen alpski vodotok

Kalužnice

Ličinke mladoletnic (vrsta žuželk) si zgradijo hišice iz majhnih kamenčkov. Njihova prisotnost dokazuje čistost in neoporočnost vodne. 

Gravel ni samo modna muha

Namesto uvoda

Če se jaz navdušujem nad gravel kolesarjenjem, potem to ne more biti modna muha. Vozim namreč 20 let star kombi, ki nima centralnega zaklepanja. Zdaj je verjetno vse jasno.

Ta zapis je zato samo preprosta kolesarska izkušnja, ki jo delim zaradi iskrenega navdušenja. Nad gravel kolesarjenjem.

Opredelitev problema

Pa še malo o iskrenosti. Jaz nisem kolesar, kot ga je moč danes razumeti v kontekstu povprečnega rekreativnega kolesarja v SLO. Kolesarim toliko, kot kolesarji zadnjih nekaj petkov v Ljubljani. Veliko več ne. Zadnjih deset let je bilo kolo bolj kot ne zaprašena slika v garaži. In medtem, ko sem se pred dvema letoma odločil, da si po 25 letih zaslužim, v teh letih pa celo privoščim novo kolo, se je v kolesarstvu zgodilo marsikaj. Roglič je nehal skakati in se je usedel na kolo, razvilo pa se je tudi t.i. gravel kolesarjenje. Ampak jaz tudi pred dvema letoma, ko sem kupoval novo kolo, nisem vedel za to čudno ime. Mene je pač prijelo, da bi spet malo potoval s kolesom. Da bo kolo vsestransko, da bom z njim vozil po cestah in po makedamih. Želje po vožnji po planinskih poteh, trailih, … pa nimam. In da bo kolo doma spet naslednjih 20 let.

Rešitev problema

Zato sem se odločil za potovalno, popolnoma jekleno kolo. Kupil sem Fuji touring kolo in tako s potovalnim kolesom spoznal čare gravel kolesarjenja. Življenje pa je dobilo nov smisel. Lahko se bere tudi tako, da sem dobil novo igračo. Kakorkoli že. Uporabljam tudi Fuji fotografsko opremo. Zdaj pa si naj vsak misli, kar hoče. Na tem mestu se moram zahvaliti še Marku Duriniju (duridostudio) za prepotrebne nasvete pred nakupom.

Občutki za feeling

V zadnjih dveh letih sem naredil toliko kilometrov, kot verjetno prej v celem življenju. Pa je teh kilometrov vseeno bistveno manj, kot jih ima npr. najbolj len rekreativni kolesar ekipe lokala Trenča iz Stražišča. Sem pa naredil veliko lepih kilometrov, ki so prijali moji duši. S tem kolesom sem namreč ponovno občutil vso lepoto kolesarjenja. Tisti veter v laseh, pokrajino, ki v ravno pravšnji hitrosti beži mimo tebe, utrip srca na strmem klancu, doživljanje kulturne krajine, gozdov, hribov, dolin, …

S prejšnjim prastarim hardtail gorskim kolesom sem se po asfaltnih cestah do makedamskih izhodišč vedno neizmerno matral (najbolj psihično), zdaj uživam. Z novim kolesom sem prevozil bolj ali manj vse tiste gorsko kolesarske ture, ki sem jih nekoč s pravim gorskim kolesom. Le da zdaj uživam na celotni turi in ne samo na majhnem delu. Tehnično je sicer sedaj težje speljati kakšen slabši strm razbit odsek, se pač malo bolj potrudim. In pilim tehniko vožnje. Od vsega je najbolj zahtevna vožnja nazaj v dolino. Tu je razlika med gravel in MTB kolesom najbolj očitna. Hvala bogu nisem nikoli užival v vožnji navzdol, nikoli nisem čutil potrebe po lovljenju flowa, polaganju ovinkov, … Zato sem ta minus vzel kot sprejemljiv kompromis. Ki pa se več kot izniči na ravnih odsekih, ali pa na lepih strmih makedamih, seveda na asfaltu. Tukaj gravel kolo zasije. Še nikoli se nisem tako udobno, lagodno in uživaško počutil na nobenem kolesu. Pa sem kolesaril (končno se bom pohvalil) tudi po poteh, kjer marsikdo tudi sanja ne. Po Himalaji. Ampak pustimo to. Gravel me je na nek način zasvojil. Iščem poljske poti, gozdne ceste, pa tudi ožje utrjene stezice, boljše in slabše makedame, odmaknjene asfaltne poti po odročnih krajih. Na Jamnik grem npr. po stari cesti, ali pa po cesti, vendar ne zavijem potem domov, pač pa grem še na Mohor in se nato spustim v Besnico. Poezija. Ni mi potrebno z avtom do izhodišča (pogosto vidim lastnike fulijev pod hribi, kjer so traili), ker bi mi bilo mučno voziti po cesti, ampak se doma usedem na kolo in grem. Huda okoljska zavest! Nenačrtovana seveda.

Vroča Strava

Tako kot sem nenačrtovano padel v gravel sceno, sem vzporedno nenadejano spoznal tudi Stravo. Vroča gospodična globalna Strava (Strava Global Heatmap) mi je omogočila strastno odkrivanje novih poti. Seveda sem na Stravi dobil tudi “uničujočo” primerjavo mojih zmogljivosti z ostalimi kolegi iz lokala Trenča. Ok, ker oni še ne razumejo dobro, kaj je to gravel, jih lahko zavajam s širino plaščev in posledično manjši povprečni hitrosti. Ker pa sem na Stravi spoznal tudi Mateja Zalarja, sem končno brez zadržkov sprejel dejstvo, da sem slab. A kaj, ko tako neizmerno uživam.

Spoznanje in spraševanje

Ker sem informacije o gravel kolesarjenju in gravel kolesih začel zares dojemati šele potem, ko sem si kupil kolo, sem se začel spraševati, če sem si sploh kupil pravo kolo. Olje na ogenj priliva še drugi Matej (Mejovšek), ki vedno, ko se srečava, servira informacije o nekih hudih Trek gravel kolesih. Govori pa s tako strastjo, da zasvojenost kar gori iz njegovih oči. Jaz pa imam “težkega” jeklenega potovalnega konjička, s katerim sem ne glede na vse te informacije super zadovoljen. Pravilno odločitev sem letos potrdil dvakrat.

Prvič na Hvaru, ko sem na dopustu prevozil vse tisto, kar se vrednega in lepega z gravel kolesom na Hvaru lahko prevozi. Kolo se je namreč obneslo neverjetno dobro. Nisem imel niti ene najmanjše težavice, jeklen okvir se na zahtevnih makedamskih poteh odlično obnese, absorbira tresljaje, … Udobna geometrija potovalnega kolesa me je reševala pred problemi v hrbtu, užival sem v “potovalnih” razgledih, oprema na kolesu je delovala bp. Nobene počene zračnice, prerezanih plaščev, … Bilo je sanjsko. Drugo potrditev sem dobil med vzponom na Jakob. Naključno jutranje srečanje na križišču pred Preddvorom s prav tako gravel navdušencem Žanom Kuraltom se je izkazalo za priložnost preizkusiti pravo gravel kolo. Malo pred vrhom Jakoba sva z Žanom zamenjala kolesi. Njegovo kolo je sicer precej lažje, tehnično boljše opremljeno, ampak mi je delovalo togo, neudobno. Seveda so to pavšalne ocene, pa vendarle.

Za koga je gravel?

Najprej za Klemna (Marklja), Edota (Lukazoja) in Jureta (Freliha). Pa mogoče še za koga.

Sam vidim mnogo kolesarjev, ki se mučijo po asfaltu s hardail MTB kolesi. Taisti gredo potem še na kakšen hrib, tu pa tam na kakšen makedam, zelo redko na kakšno stezico. In potem razmišljajo o nakupu novega MTB kolesa!? Rad bi jim sporočil, da naj vsaj poskusijo gravel kolo, lahko tudi potovalno. Prepričan sem, da bodo nehali razmišljati o novem MTB kolesu. Potem je tu cela falanga cestnih kolesarjev, ki nimajo radi prometnih stisk na cestah in bi se radi umaknili na stranske ceste, ki bi radi spoznali neke nove kraje, osvojili kakšen nov hrib, …

Ja, vsak dan več nas bo, s tem pa tudi vse več gužve na stran poteh 🙂

Jesenska Istra

Bella Italija

Že dalj časa sva planirala krajši jesenski kolesarski dopust. Nekaj, da bi zadostilo in nasitilo nemirno dušo, ki hrepeni po spoznavanju novih krajev z vetrom v laseh. Ni mi čisto jasno, kako in zakaj sva izbrala San Marino, ampak bil je zadetek v polno. Od prvotnega sanjarjenja o večdnevni kolesarski turi od San Marina do Ancone sicer ni ostalo prav veliko, izkazalo pa se je, da so naju razumne odločitve pripeljale do nepozabnih trenutkov v delu Italije, kjer si roko podajajo zahodna obala Jadranskega morja, reka Pad z njenimi prijateljicami in predgorje Apeninov. Vse skupaj prežeto s kmetijsko krajino in italijansko kulturo, ki se tu pa tam prav prileže. Če dodam, da ta predel Italije turistično ni vroča točka, potem si že lahko načrtujete naslednje počitnice 🙂

Na poti do San Marina leži cela paleta manjših “Benetk”, ki kar kličejo k spoznavanju in preživljanju brezskrbnih uric. Chioggia, Comacchio, Cesenatio in verjetno še kakšno mestece imajo zagotovo trenutno več pristne duše, kot prenatrpane Benetke. V prvi vrsti ribiške vasice so lahko dostopne, slikovite, domače in posebne, da boste zagotovo navdušeni. Če ne drugega vas bo prepričala odlična kava, okusni piadini in ribja hrana, ki ji ni para daleč naokoli. Za prste obliznit.

San Marino je samostojna, čisto majhna država znotraj Italije in leži na meji med pokrajinama Emilia-Romagna in Marke. Slikovito gričevnato pokrajino zaznamujejo nekakšni skalni osamelci, ki so posledica narivanja debelih skladov kamnin. Na enem od teh leži tudi mesto San Marino, ki slovi po svojih obrambnih stolpih. Mesto ima fenomenalen ambient, utrip in dušo. Mene je navdušil.

Okolica San Marina ni nič manj vredna raziskovanja. In na kolesu je to čudovita izkušnja, ki pa zahteva mirne živce, saj pogled na strme klance ni najbolj prijeten. Zdi se, da bi skoraj pozabili na ovinke, ceste so namreč speljane “po Tržiško”, naravnost navzgor. Obiskala sva San Leo in Monte Grillo. Krasno!!

Južno od San Marina se začenja pokrajina Marke, ki je malenkost bolj gričevnata kot Toskana, pa tudi nekoliko bolj gozdnata, vsaj v predelu okrog slikovitega mesta Urbino. Priporočam kolesarsko turo skozi sotesko Furlo in vzpon na Urbino.

Kratek dopust popestri tudi kopanje v morju, ki je v septembru prav prijetno toplo. Za tiste, ki premorejo avtodom pa je Italija itak ena od najbolj prijaznih držav, saj so PZA-ji oz. camperstop-i prav kjerkoli ti duša poželi. Njihova urejenost, simpatičnost in preprostost pa je pravi balzam proti pretiravanju z umetelno urejenimi kampi v naši južni soseščini (kamor seveda tudi nadvse radi zavijemo).

Ciao ragazzi, se vidimo!!

Če bo slučajno kdo načrtoval krajše kolesarske izlete v tem koncu, je tukaj nekaj najinih predlogov:

Comacchio

San Leo

Monte Grillo

Furlo in Urbino

Jesenska Istra

Približno enkrat na leto si vzameva vikend zase. Vedno je občutek tak, kot bi se vrnila 10 in več let nazaj, ko sva brezskrbno sopihala po svetu. Čas, ki ga ne pozabiš in v katerem so se stkale večne vezi. Tovrstne vikende nameniva plezanju in kolesarjenju, dvema ljubeznima, ki sta rasli skupaj z najino. Zaradi bližine in prvovrstnih plezalno-kolesarskih možnosti, tudi v kombinaciji z jesenskim plavanjem v morju, je Istra idealna izbira.

Na neskončno lepem pomolu nad Limskim kanalom sem v nekem zamaknjenem stanju, potem ko sva se pošteno naplezala, okopala in nasitila brbončice v čezokusni lokalni “konobi”, razmišljal o vrednosti tistega razgleda na nepredstavljivo lepo okolico. Koliko je vredna neokrnjena narava, taka, kot je npr. na območju Limskega kanala (ni povsem neokrnjena, a vseeno dokaj blizu: v kanalu so gojišča rib, na obali je gostilna, v stenah so navrtane smeri za plezanje, …)? Nekaj časa sem se trudil z merili, s stopnjami, z oceno vrednosti, a zaman. Potem sem se spraševal, koliko pomeni meni, kaj dobim od neokrnjene narave, predvsem v smislu duševne hrane, da o fizikalni vrednosti niti ne govorim (zrak, voda, hrana, …). Ni šlo. Lahko sem le ugotovil, da vrednosti ni mogoče oceniti. Vrednost neokrnjene narave je neprecenljiva. Je nekaj, kar enostavno mora biti. Kar je pravica. Najprej pravica narave same, da je lahko taka, kot si želi, brez človekovega vpliva. In nato pravica človeka, da lahko neokrnjeno naravo doživi. Na način, da je čim manj škodljiv. In da je korist le na duševni ravni. Lahko govoriti, a težje narediti, vem.

Najini kratki pobegi od vsakdanjega sveta so, priznam, za marsikoga ciganski, za naju pa nujno potrebni za mestni odklop in “naravni” priklop. Prespiva zunaj ali vsaj blizu temu. Pa ne zaradi stroškov, ampak zaradi občutka stika s tistim, kar smo zdavnaj izgubili. Za nama nikoli ne ostane nič, vsaj nič takšnega, kar ne sodi v naravno okolje. V podporo lokalcem tu pa tam kupiva kaj domačega, obiščeva lokalno gostilno.

Skozi leta nenehnega kampiranja spoznavam, kako kruto je turizem in predvsem turistična infrastruktura zarezala v naravno okolje. Nekdaj idilični kampi so postali mondena letovišča s tlakovanimi površinami, bazeni, vodnimi parki, umetno travo, plastičnimi hišicami in betonsko obalo. Človek je vso to navlako, ki jo zahteva udobje, prenesel iz domačega kavča na dopust. Dobesedno in še več. Na račun nekdaj neokrnjene narave. Pri čemer se kot v posmeh tovrstni novodobni kampi oglašujejo kot preživljanje počitnic v neokrnjeni naravi. Kakšen nateg! Kampi so bili dolgo časa nek kompromis za ljudi, ki so hoteli doživeti naravno okolje s še sprejemljivo stopnjo civilizirane ureditve (predvsem komunalna ureditev in zasilna prenočišča – šotori, avtodomi). Danes so to le sanje. A očitno si to večina ljudi želi, drugače si ne znam razlagati, zakaj je tako. No, eden od razlogov je zagotovo tudi skokovito naraščanje gostov, kar zahteva določene ureditve. Trdim pa, da se človek v kakšni ohranjeni istrski vasici počuti veliko bolj prizemljeno, kot v enem izmed TOP 5 kampov leta 2018.

Če sem prej omenil pravico, naj končam z odgovornostjo. Pravica brez odgovornosti je kot utrinek na nebu. V istem trenutku, ko zažari, ga ni več. Če bomo odgovorno ravnali, potem bo pravica do neokrnjene narave lahko zasijala v vsej svoji vrednosti 🙂

Pomladna Istra

Pomladni vikend odklopi so skupaj s tistimi jesenskimi bistveno manj stresni, pa precej bolj barviti, raznoliki, rekreativno obarvani in navdihujoči, kot poletna noriščnica ob morju in drugih kopalnih vodah.

Če si pustiš, da te kraji, narava in ljudje nagovorijo brez prevelikih predhodnih pričakovanj, potem se domov nikoli ne boš vrnil slabe volje. Tudi če ne boš dosegel ciljev, ki si jih zastavil v glavi. Naučiti se je potrebno želje sproti prilagajati in svoje potrebe uskladiti s trenutno situacijo in ljudmi, ki si delijo skupno doživetje.

Velikokrat sploh ni važno kam, kdaj in kako, ampak s kom greš in koliko si dovoliš, da se te izkušnja dotakne. Seveda je potrebno za doživetje marsikaj narediti, fizično in psihično, a vedno je vse poplačano za trud. Za lepimi fotografijami doživetij se namreč mnogokrat skriva gora “nezanimivih in nenavdihujočih” početij. Ampak že planiramo kam gremo naslednji vikend!

Tokrat so se na senzor ujeli utrinki kolesarjenja po Parenzani med Motovunom in Vižinado.

Jaka Primožič

Verjetno je trajalo kakšno leto, mogoče malce manj, da smo se uskladili za termin fotografiranja. Bratranec Edo me je prosil, če bi fotografiral kolesarskega mladinskega upa, ki je slučajno sin sestre Edijeve prve žene (tudi edine). Pa je bilo krivo vreme, pa moje obveznosti, pa Jaka na pripravah, pa Edo na pripravah, pa zima, pa … Potem pa čudovit pomladni dan, Besnica, Jamnik, krasna družba in motivacija za delo. Verjetno je bilo prvič, da sem fotografiral športnika, zato ni presežkov, je bilo pa samo druženje presežek, kar edino šteje ob koncu dneva. O Jaku in njegovi neverjetni predanosti pa prosim, da si preberete članek: http://www.lukazoja.si/?p=8473