Redko se zgodi, da imava med poletjem na voljo cel vikend zase. Še redkeje pa, da so na tak vikend temperature ugodne za kolesarjenje. Večdnevno kolesarjenje. Zagotovo je poleg hoje kolesarjenje najbolj naravi prijazna oblika mobilnosti. Naju sicer ne zanima hitrostno kolesarjenje, ampak naju privlači potovalno. Tisto, ki združuje gibanje, opazovanje, spoznavanje, uživanje, sobivanje in druženje.

Odkar sva naredila kakšno daljšo skupno kolesarsko potovalno turo, je šel razvoj potovalne kolesarske opreme v povsem novo smer, imenovano bikepacking. Če si še stara šola potovalnih torb na zadnjem prtljažniku, kot velja to za naju, potem je kar težko preskočiti v svet neštetih torb, pripetih na različne dele okvirja kolesa. Ampak. Vsaj za krajše, nekajdnevne ture je tak način potovanja ne samo učinkovit, tudi neverjetno udoben. Teža opreme se namreč porazdeli in kolo postane presenetljivo vodljivo, stabilno, pa tudi hitro. Priporočam.

Zadnja leta sem kar tako malo na zalogo vsake toliko nabavil kakšen kos “bikepacking” opreme, ki jo posamezno uporabljam za vsakodnevno vožnjo, zdaj pa sva jo končno preizkusila v celoti. Top shit!! Sicer kombinirava opremo še s starimi torbami na krmilu, ki so nezamenljive, pa tudi sicer je najina oprema bolj kot ne mineštra vsega možnega. Ampak! Deluje, brezhibno.

Oprema:

– kolesa: Fuji touring bikes – klasična, vzdržljiva in udobna potovalna jeklena konjička (nadgradnja so boljši sedeži in gravel plašči, Bojani pa sem zamenjal krmilo iz cestnega v trekking)
– torbe: Ortlieb (16 in 12 litrski veliki torbi za sedeži); Vaude torbica za krmilo; šotor je bil v nepremočljivi torbi, ki sem jo s trakovi Voile (toplo priporočam) privezal na krmilo; na okvirju kolesa so torbe od Topeak in Geosmina; na sprednjih vilicah Blackburn nosilci in Tchibo nepremočljive vreče, v katerih sta bili spalki in napihljivi podlogi

Bistvo bikepacking-a je v tem, da moraš res skrbno tehtati, kaj vzeti s seboj. Pomembna je seveda tudi velikost in teža opreme. Ležje, manjše – tem bolje.

Za tridnevno kolesarsko turo sva izbrala del Slovenije, ki se ne duši pod težo preobremenjenosti s turističnim obiskom. Notranjsko. Zato se trasa imenuje “Medvedova dežela” Štart in cilj v Podpeči. Vse ostalo je čista kolesarska poezija! Skupaj cca 170km in več kot 2000m vzponov. Ampak. Niso važni kilometri, važna so doživetja. V najinem primeru tudi kvalitetno druženje z osebo, s katero si deliš življenje. In v naglici ter obveznostih vsakdana ne utegneš najti dovolj časa za še tesnejše tkanje vezi. Taki vikendi so pomembni, so nujni, so naložba. Zato morajo biti na poti tudi klanci, da sopihaš, da se boriš, da pečejo noge, da pordeči obraz. Ker je potem pot navzdol še lepša, kot sicer. Rada imava klance, kolesarske vzpone. Tako je tudi življenje, vzponi, padci, skupaj pa čudovito lepo.

1.dan (v bistvu pozno popoldne): Podpeč-Rakitna-Topol pri Begunjah-Cajnarje-Ravnik-Volčje-Bloško jezero

Štartava po službi. Najbolj naporno je pakiranje, priprava, razmišljanje, kaj vzeti s seboj in kaj ne. Traso si le bežno začrtava. Prvi dan je pomembno, da prideva do Bloškega jezera. Tam bova prespala. Potem pa bova delala načrt za naslednji dan.

Vzpon na Rakitno je kar dolg, cesta odlična, ne prestrma. Kolesarjev nič (v prevodu sta to dva ali trije), prometa tudi ne veliko. Kar pa ga je bilo, je bila hitrost raznih Range Roverjev, Porche-jev, Bmw-jev obupno visoka. Prav nadvpovprečno spodoben vozni park imajo vikendaši na Rakitni, brez dvoma. Ob umetnem jezeru nenavadno (ali pa tudi ne) malo ljudi. Spust v dolino reke Cerkniščice božanski, kar prehitro sva na Blokah, kjer nama zaigra srce. Noro lepo in neverjeten mir. Veseliva se večerje pri Bloškem jezeru. Račun brez krčmarja, dobesedno! Kuhinja se zapre ob 19.00, midva prispeva nekaj čez 20.00. Nikjer nikogar, dobiva zadnje pivo. Nimajo niti čipsa. Nekako najdeva avtomat, si privoščiva Tuc piškote in jih namakava v zelenjavno pašteto. Presrečna sva. Ker je bil tudi kamp že zaprt, sva primorana šotoriti na bližnjem travniku. Ponoči mraz, najine 20 let stare puhaste spalke so utrujene, midva pa rahlo premražena. Krasen dan!

2.dan: Volčje-Nova vas-Stari trg pri Ložu-Grad Snežnik-Mašun-Koritnice-Bač-Trnje pri Pivki

Dan začneva z Mercatorjevim zajtrkom nekje na pašniku nad Novo vasjo. Odlično kavo spijeva v Starem trgu pri Ložu. Turizem zganjava pri gradu Snežnik. Ampak sva edina turista. Potem pa vzpon po lepem, utrjenem in zložnem makedamu proti Mašunu.

Mašun je poseben kraj, oaza sredi neskončnih gozdov. Ogledava si razstavo o velikih zvereh v tamkajšnjem info središču Zavoda za gozdove. Privoščiva si kosilo v gostišču Mašun, ne vem, kdaj sem nazadnje tako dobro jedel. S polnim želodcem se spustiva proti Knežaku. Lahko, da se motim, ampak spust je kot z drugega planeta.

Čez travnike, kjer so v mokrih letnih časih presihajoča jezera, pribrcava v Trnje. V kamp Na Meji. Oče in sin, ki upravljata kamp in penzion sta presrečna, da slišita slovensko besedo. Slovenci so v kampu bolj izjema kot pravilo. Zato se zaklepetamo. Lušten, urejen kamp. Želel bi si več takšnih. Priporočam. Zvečer ob postavljanju šotora v daljavi zaslišiva glasbo. Vprašava google in potem še domačina. V gozdu nad vasjo je festival Trnjefest. Greva in se naužijeva rocka, new age in metala. Scena, ki daje misliti, kam gre vsakdanji svet. Polna vtisov zaspiva pod neskončnim številom zvezd.

3.dan: Trnje, Slovenska vas, Selce, Prestranek, Rakitnik, Postojna, Unška koliševka, Planina, Laze, Logatec, Jerinov grič, Strmica, Vrhnika, Borovnica, Podpeč

Kot da bi bila že stoti dan na poti, utečeno in osredotočeno spakirava opremo na kolo in jo mahneva čez razgledne travnike proti Postojni. Joj, kako lepo speljane poti! Hvaležna kmetom in domačinom!

Mimo Postojne po starih cestah in poteh do gozdov nad Planinskim poljem. Zapeljeva se še mimo Unške koliševke, kjer začudeno buljiva v razsežno ostenje nekdanje jame. Spustiva se do Planine in jo mahneva čez poplavne ravnice proti Logatcu. Od tam se povzpneva še na Jerinov grič in se ob potoku Bela spustiva v Vrhniko. O robu Ljubljanskega barja sva kot bi mignil v Podpeči. Skok v vodo tamkajšnjega jezera in napolnit želodce v Grebenčevo klet.

Dokaj nenačrtovano (še v četrtek nisva vedela, kam bi jo mahnila) nama je uspelo narediti res čudovit kolesarski krog. Kdo bi si mislil, da so ceste in makedami v teh koncih tako fenomenalni. Da prekomernega turizma ne poznajo, da so ljudje prijazni, da so gozdovi neskončni, da je hrana nadokusna, da so kampi še vedno lahko preprosti, čisti, naravni. Da skorajda nisva srečala kolesarjev, pa bi si jih želela. Da je motornega prometa malo, da so noči hladne. Da je Slovenija čudovita kolesarska dežela (pa seveda vse ostalo).

GPX trase Medvedova dežela