Fotografija

Bohinjska prihodnost

Bohinj ni za vsakogar. Bohinj ni za instant turista. Bohinj ni za nekoga, ki nima raziskovalnega duha, ni za tistega, ki ima rad, da je za vse njegove potrebe na vsakem koraku poskrbljeno, ki se pusti voditi in biti voden. Bohinj ni za kafičarski turizem. Ni za dame s petkami, ki bi en krog naredile zato, da pokažejo nov stil. Bohinj ni za Lidl in Hofer navdušence, ni za popoldansko kremšnito. V bistvu je Bohinj za najbolj in obenem za najmanj zahtevne turiste. Za tiste, ki jim je jasno, da za nekaj truda dobijo ogromno. Dobijo vse in najbolj pomembno. Skoraj divjino, dotik neokrnjene narave in izjemne kulturne, človeške dediščine. Bohinju sicer veliko manjka, npr. povezanosti, sodelovanja. Zaradi izjemne lege je magnet za apetite od zunaj in od zgoraj. Ti so mnogokrat pogoltni ali pa prevzetni. Vendar me za Bohinj ne skrbi, vidim svetlo prihodnost. Prihodnost, v kateri bohinjski človek z veseljem, nasmehom in čisto vestjo gostu predstavi izjemno naravo, gore, jezero, reke, cvetje ter kulturno krajino, običaje, planine, domače izdelke in ga povabi na košček odličnega sira k prijaznemu sosedu 🙂

In seveda, vabljeni v Bohinj. Ni potrebe, da ste turist. Lahko ste le nekdo, ki se ga ta izjemen košček čudeža narave vsaj malo dotakne. Ne pozabi tudi na hvaležnost in spoštovanje do bohinjskega človeka, ki je vedno znal in vedel, da je ta čudež vredno ohraniti.

Čas in potrebe

Vsak dan se sprašujem, zakaj odrasli ljudje izgubimo večino radovednosti, iskrivosti, iskrenosti, veselja. Ko gledam otroke in vidim vse naštete lastnosti praktično vsak trenutek, mi to vzbuja lepe občutke. Škoda, da življenje prinese toliko stresa, prekomerne odgovornosti, toliko “nepotrebnih” potreb, da zmanjka časa za zadovoljitev tistih najbolj osnovnih. Zmanjka časa za življenje.

Hiša na kolesih

Spomnim se dni, ko nama je bil z Bojano greh spati v kampu. Postelja je bila plaža, spodmol, skalna luknja v plezališču, mini šotor na ledeniški moreni pod milijoni zvezd. Potem sva v kamp hodila v obdobjih, ko sva bila pogosto med tistimi redkimi gosti, za na prste preštet. Že takrat sva sanjala o tem, da bi imela tisti VW kombi z dvižno streho, Westfalio. Pa ne zato, ker sva nora na pleh, ampak zato, ker sva sanjala o potovanjih. O svobodi. Škoda, ker je svet narobe zasnovan, takrat (ko si mlad) ima človek čas in prazne žepe. Danes pa … In so prišli otroci, en, dva, tri. Ko je bil drugi star dobro leto, sem imel dosti sanjarjenja. Odločen sem bil, da končno nekaj narediva v zvezi z mladostnimi sanjami. In kupili smo prvo hišo na kolesih. Legendarnega Marco Polo-ta, Westfalio.

Še danes se mi kolca po njem, veliko lepega je preživel z nami 🙂 Sicer ni odšel daleč, trenutno ga imajo naši dobri prijatelji. Zaradi novega družinskega člana smo Marcota morali (ima samo dva sedeža zadaj) zamenjali za Nugget-a, tudi Westfalio.

Ker se radi stiskamo, je trenutno še dovolj prostora za vseh pet. V primerjavi z Marcotom je pravi luksuz 🙂 Moram priznati, da nam je tista odločitev pred leti, da si kupimo hišo na kolesih, v marsičem spremenila življenje. Sicer smo bili tako ali tako veliko naokoli, a zadnja leta je malo vikendov v kopni sezoni, vsaj tistih lepih, da nismo nekje na poti. Pogosto zna biti naporno, a se vedno “izplača”. Tak način življenja nam omogoča, da ogromno časa preživimo skupaj. Kot družina, v naravi, v spoznavanju novih krajev, ljudi. Priznam, da si nikoli nisem mislil, da bom toliko časa preživel na morju. Včasih ga v poletni sezoni sploh nisem želel videti. Danes je drugače, otroci na morju uživajo, jaz pa po novem tudi. Šele sedaj začenjam spoznavati vse skrivnosti in lepote podmorskega sveta.

Trenutno je naša hiška na kolesih na remontu. A smo se kljub temu znašli. Letošnji začetek pomladi je navdušujoč, zato smo si zaželeli podaljšanega vikenda ob morju. Poklical sem starega znanca, ki mi je pred kratkim omenil, da oddaja avtodome. Hiša na kolesih je podjetje, ki ima že ime tako simpatično, da je vredno narediti vsaj nekaj klikov na njihovi super spletni strani. Ko sem pregledal široko ponudbo avtodomov, sem imel probleme pri odločitvi. Izkazalo se je, da so problemi sladki. Hiša na kolesih mi je ponudila ogled vozil in svetovanje. Na koncu sem izbral kar največjega, vsaj tako se mi je zdelo. Uslužbenci podjetja so bili izredno ustrežljivi, ob prevzemu sem dobil vse potrebne napotke, avtodom je bil založen z vsemi nujnimi priteklinami in tako sem brez skrbi zapeljal več kot 7m dolgo hišo na cesto. Začetni strah glede velikosti in vožnje je izginil za prvim ovinkom.

Moram biti pošten. Zaradi zgodovine preživljanja dopustov (glej prvi odstavek) sem se tokrat vsaj na začetku počutil nelagodno. Kot da ne sodim v ta svet velikih avtodomov in vsega razkošja, ki ga prinašajo. A ko smo prvi večer potem, ko se je zunaj kar precej shladilo, prižgali gretje ter preživeli krasen družinski večer kakih 30m od morja, na toplem, sem se sprostil. Užival sem in uživali smo. Otroci pa so bili kot v sedmih nebesih. Žal jim je bilo edino, da avtodom ni naš. Pri Hiši na kolesih poskrbijo tudi za tovrstne “otroške” želje, saj avtodome med drugim prodajajo ali oddajajo v dolgoročni najem.

Avtodomarstvo je res način življenja. Predvsem zelo dobro povezuje družino, saj se morajo vsi člani prilagajati, pomagati in sodelovati. In za obdobja, ko je ponoči zunaj mraz ali pa so dnevi zelo kratki, je velik avtodom oz. tak, ki ima vse potrebno (kopalnica, kuhinja, dovolj postelj) za nekaj dni kolikor toliko udobnega preživetja, najboljša izbira. Kaj pa vi? Boste tudi potovali s Hišo na kolesih? Priporočam!