Fotografija

Aprilska Dalmacija

Dubrovnik

Trta na Pelješcu

Detajl iz Dubrovnika

Stradun

Večerni Omiš

Stranski krak Dubrovnika

Nogomet na ulicah Dubrovnika

Galeb – svobodna ptica

V čakanju na ribolov

Hrvaški biser

Aprila v Dalmaciji že vse cveti

Opečnata barva kraljuje v dalmatinskih mestih

Večer…

Kolesarsko potovanje po Malem Tibetu

Leta 2004 sva z Bojano 6 tednov preživela v indijski državi Ladakh. Potovala sva s kolesom in zame je bilo to zaenkrat najlepše doživetje v življenju. Nekaj spominov na najino kolesarjenje bom skušal strniti v člankih, ki jih bom objavil na tej spletni strani. Za začetek pa nekaj besed o Ladakhu.

Ladakh je dežela prelazov in gomp (budističnih samostanov) na skrajnem SZ Indije ob meji s Pakistanom in Tibetom. Je del obsežne Tibetanske planote in si lasti naziv zadnjega ‘Shangri La’, kar pomeni obljubljeno deželo čudovitih naravnih lepot in ljudi. Po velikosti se lahko primerja s Škotsko, vendar pa ga lahko razen velikosti primerjamo le s Tibetom. Arhitektura, kultura, budizem kot način življenja, kmetovanje, prehranjevanje in pokrajina obeh dežel so si v marsičem podobni.

Visokogorska himalajska pokrajina Ladakh ima ekstremno sušno klimo, kjer je vir pitne vode skrit le v ledenikih visokih vrhov zahodne Himalaje. Vso vlago in monsunsko deževje posrka prva višja himalajska pregrada in v Ladakh zaide le redko kakšna vremenska motnja. Pokrajina je pestra in barvita, kar je posledica velikih razlik v nadmorski višini ter močne erozije in s tem obarvanja kamnin. Naselja so redka, posejana pa so na nadmorski višini od 2700 do 4500 m, nomadske naselbine prebivalcev ‘Chang-pa’ pa segajo tudi više.

Kar devet stoletij dolgo je bil Ladakh samostojna dežela, ki je veljala za središče oz. stičišče starodavnih trgovskih poti, kjer so se srečevale različne kulture osrednje Azije (Kashmirja, Punjaba, Tibeta). Šele leta 1947 pa je bil ta majhen zaklad priključen državi Jammu&Kashmir, ki je del Indije. Pa vendar se v Ladakhu človek ne počuti nič kaj indijsko. Ladakh je namreč prežet s tibetanskim budizmom. Budizem kot način življenja in čudovita himalajska pokrajina, kjer se dopolnjujeta sušna visokogorska pokrajina z zelenimi, kulturno obdelanimi dolinami in belimi jeziki ledenikov ter večnega snega na vrhovih ene izmed številnih himalajskih verig se združujeta v podobo Ladakha, ki je edinstvena in te prevzame ob prvem stiku z njo. Zapelje te s svojo preprostostjo ljudi in lepoto narave.

Budistični nauk se je na poti iz Indije v Tibet najprej zakoreninil prav v Ladakhu, ki je bil v zgodnjem obdobju prestolnica budizma, dokler se ni center nauka preselil bolj na vzhod v centralni Tibet, kjer je doživel tudi svoj razcvet ter ob vdoru Kitajcev v petdesetih letih 20. stoletja tudi hud udarec. Ladakh kitajskega genocida in uničevanja arhitekture ter kulture ni doživel, zato so budistični samostani (gompe), budistični nauki in način življenja ohranjeni v prvotni obliki. In medtem ko je bil Tibet dolga stoletja povsem nedostopen za tujce, je bil Ladakh zaradi svoje trgovske lege vedno na prepihu najrazličnejših kultur. Te so poleg dobrin prinašale svoje vrednote, nauke in svojstven življenski slog. Vse našteto je imelo vpliv na kulturno in versko podobo ladačanov, ki je postala še bogatejša, pestrejša in zanimivejša. Največji vpliv so imeli muslimani na zahodu Ladakha, ki so prihajali iz Baltistana (Pakistan). Prvotni prebivalci so na zahodu zaradi močnega vpliva Shia in Sunni muslimanov prevzeli Islam, vendar se je večji del budističnega nauka ohranil ter tako ustvaril edinstveno kombinacijo.

Več o Ladakhu najdete na spletni strani http://en.wikipedia.org/wiki/Ladakh.

Smisel – nesmisel

Volilna nedelja. Tresejo se stolčki, kdo bo koga, za koliko, v prvem ali drugem krogu? Zmagoslavje in obljube ter razočaranje in opravičevanje poraza na 100 načinov. Blef, ponos, neresnice, bla, bla, bla. Važni in medijsko pokriti so samo veliki (Lj, Mb, Ko, Ce, Kr, …), torej tisti, ki imajo že itak vsega polno rit. V malih občinah pa mali ljudje z velikimi problemi. Nepomembni, odrinjeni, medijsko nezanimivi. Razen Tržiča. Tam je en človek postavil Tržič v središče pozornosti. In celo več, ljudje mislijo, da Rupar predstavlja tipičnega tržičana?!
Kaj vse so mediji zmožni sem imel možnost videti tudi na odličnem predavanju Arneja Hodaliča, ki je govoril o kriznih območjih. Nekateri fotografi in medijske hiše znajo tako dobro manipulirati s fotografijami, da ti zastane dih. In to na račun tuje tragedije oz. nasreče. Vse za dobiček. Medijski kapitalizem na pohodu!! Ni vredno besed, toda kdo bo ljudem povedal resnico? Hvala Arneju in njemu podobnim. V mojih očeh je naredil več kot marsikateri župan.
Za optimizem pa prilagam nekaj jesenskih fotk iz razgledne gore nad Tržičem.