Sončna sobota me je prepričala, da je vsaj nedeljo potrebno izkoristiti za skok na turne smuči. Potiho sem sicer slutil, da je močno sonce čez sobotni dan sneg temeljito preobrazil, a vendarle. Pokličem malo naokoli in na zadnji dopustniški dan prepričam dva šolnika, da se mi pridružita. Zjutraj butasto gledam v prazno denarnico in skomigam z rameni. Pustim jo doma, saj jo tako ali tako ne rabim. Pred hišo me že čakata še malo zalimana Klemen in Mateja. Pogled v nebo razkriva, da bomo imeli kar solidno vreme, skrbi me le napovedan močan jugozahodnik. Pri smučišču Španov vrh zavijemo levo na ozko asfaltno cesto in po nekaj ovinkih parkiramo avto.

Hoja prek senožeti in skozi gozd mi vliva upanje, da bodo razmere kar solidne. Kako sem se motil! Vsake toliko nas sramežljivo objamejo sončni žarki, vetra pa začuda od nikoder. Pot je razgibana, prečimo nekaj studencev, malo gor in dol, res prava turnosmučarksa sredogorska idila.

Na planini pod vršnjo gmoto Kleka se odprejo pogledi na zasnežena pobočja, ki kar kličejo po vijuganju. Vseeno ostanemo previdni in izbiramo primerno položnejša pobočja za vzpon.

Od planine navzgor mi postane jasno, da so razmere katastrofalne. Sobotno sonce je pršič spremenilo v kašasto brozgo, ki se je ponoči spremenila v predirajočo se skorjo. Na pse se mi lepijo debele cokle in skoraj že obupam nad vrhom. Za povrh mi zadaj Klemen vpije, da naj grem kar naprej in da se dobimo pri koči na planini. Ok, sam nadaljujem proti vrhu in kmalu dosežem greben, kjer se odpre svet onstraj meje. Močno zapiha, zato hitro pospešim. Razgledi so krivi, da se večkrat ustavim in fotografiram, čeprav nimam pravega navdiha.

Greben, po katerem smo odmučali z vrha, v ozadju Golica

Hruški vrh, Dovška Baba in Julijci v ozadju

Pogled proti Struški in Stolu

Z vrha odsmučam po jugovzhodnem grebenu, kjer je smuka začuda še kar ugodna. Pogledam nazaj in vidim, da se Mateja in Klemen približujeta vrhu. Torej sta si le premislila. Počakam v zavetrju, potem pa odsmučamo po najlepši “flanki” ob gozdu. Toda tu so razmere najslabše in s težavo se prebijamo iz zavoja v zavoj.

Par lepih zavojev prek nižje ležečih senožeti in skozi gozd ni popravilo splošnega mučnega smučarskega dela ture. A to je čar turne smuke, ni vedno le lepih in uživaških zavojev, včasih je potrebno gristi, da je naslednjič še lepše. Turo smo zaključili ob poslušanju meditativne glasbe slovenskih izvajalcev Niet, gastronomskih užitkov ob okušanju Klemnovega potičastega štrudlja s pretečenim testom in popivanju v avtocestni restavraciji. Se mi zdi, da mojim izgovorom o prazni denarnici nista povsem verjela.