V letu 2006 je bilo o podnebnih spremembah in globalnem segrevanju ozračja slišati toliko kot prej nikoli. Znanstveniki so se kljub redkim izjemam poenotili, da človek s svojo dejavnostjo ogroža stabilnost ozračja. S prekomernim vnosom toplogrednih plinov se ozračje segreva bolj kot bi ljudje želeli, v škodo nas samih in v škodo vsega živega sveta na Zemlji. In v škodo vseh tistih, ki prihajajo za nami. To škodo je težko izračunati, saj se ljudje bolj ukvarjamo z računanjem trenutnega blagostanja v denarnici in povečanja le-tega, pa tudi če gre to na račun prekomernega izkoriščanja naravnih surovin. Kaj nam bo pomenilo bogastvo in materialne dobrine, če ne bomo imeli kje živeti? Če ne bomo imeli osnovnih dobrin, kot so pitna voda, svež zrak, rodovitna zemlja? Če bo Gaja (grška boginja Zemlje; ime se uporablja za Zemljo kot žvi organizem) umrla?
Veliko je tistih, ki se nenehno sprašujejo ali res človek s svojo dejavnostjo vpliva na podnebne spremembe. Obenem trdijo, da so zagovorniki te teze samo novodobni podjetniki, ki služijo ali pa hočejo zaslužiti na račun zelenih idej, ki so moderne in se dobro prodajajo. Že mogoče, da je nekaj takih, toda ali mora res človek doživeti tragedijo, katastrofo, da se zave, da dela narobe. Ali v 21. stoletju ne premore toliko znanja, izkušenj, morale, da bi ustavil vlak, ki drvi v prepad?
Vprašanja o tem, kdo povzroča taljenje ledu na severnem in južnem polu, dvig temperature na vseh celinah, taljenje ledenikov v Alpah, Andih, Himalaji, kdo povzroča nestabilnost v naravnih procesih, itd. so povsem odveč. Človek mora spregledati, da ne glede koliko prispeva k podnebnim spremembam, njegova dejavnost povzroča hude tažave Gaji. Tudi Gaja tako kot človek teži k ravnovesju (temperatura, količina kemičnih elementov, organskih snovi, …). Če ravnovesje porušimo tako močno, da se ga ne da več vzpostaviti, sledi konec zgodbe o življenju. Življenju, ki ga imamo tako močno radi. Ali ne?