Fotografija je za vsakogar svoja zgodba. Ni potebno imeti najbolj moderne fotografske tehnike, da ti uspe narediti dobro fotografijo. Včasih je dovolj, da si ob pravem času na pravem mestu. In da ujameš tisti pravi motiv. In to je verjetno tudi najtežji del fotografije. Zame je pomembno sporočilo fotografije in občutki, ki se mi ob njej porajajo. Včasih so to le spomini na nek dogodek, kraj, osebo, drugič kar ‘zavoham’ kraje na sliki, tretjič se nasmehnem, spet pri naslednji mi gre skoraj na jok, kdaj pa kdaj pa rečem samo: “Vau, kakšna fotka!” Za vsakogar je torej nekaj. Odveč je naštevati kako pomembno dokumentarno in arhivsko gradivo so fotografije (npr.: “O, poglej kako je zgledal Bled pred 40 leti, čisto brez hotelov. Fajn, a ne?” in “Lej ga Francla v hozntregarjih, kako je bil gajsten”) in kakšno medijsko ter oglaševalsko moč imajo. Za vsakogar nekaj, motivov ne bo nikoli zmanjkalo.
Spodnje fotografije so posnete leta 1999 s Canonovim ‘trotelj’ analognim aparatom in diafilmom v Peruju in Boliviji. Kvaliteta fotografij je padla s starostjo diasov, pretvorbo v digitalno obliko in že pri samem zajemu, motivi so pa večni.

Zajtrk na tržnici

Utrinek

Potešitev žeje v gozdu

Predaja WC papirja – driska je sestavni del potovanj

Otroci so lep motiv

Okno in ne slika

Branjevke

Rudarski vsakdan

Gužva na vlaku