Zvonko (Luka) je sin bratranca, star je 4 leta. Pred časom mu nisem dovolil igrati igric na svojem računalniku. Imam pa samo eno – smučarske skoke. Zvonko mi je zameril, saj veste, po otroško. Začel je prižigati luči po stanovanju ter skakati po kavču. Niti pod razno me ni hotel ubogati. Jezna eden na drugega sva si dokazovala moč: “Pejt Luka, greva ven, na zrak.” “Ne, ne grem.” “No, pejt no.” “Ne, ne grem”. In tako v neskončnost. Potem pa sem uporabil taktično potezo: “Luka, če me ne boš ubogal, potem se ne boš več prišel k meni igrat.” Luka pa samozavestno nazaj: “A veš, men tud babi velikrat reče, da ne bom mogel več priti, ker sem poreden, pa sem potem še vedno lahko prišel.” Namenil mi je še zmagovalni nasmeh, jaz pa sem potiho priznal poraz.