Prejšnji četrtek sem se malo nepričakovano znašel na vrhu Triglava, kjer v kopni sezoni nisem bil že od mladostniških let. Turo sem začel in končal v Vratih, zjutraj me je spremljala oblačnost, popoldne pa sonce. Vmes je bilo polno prijetnih doživetij, srečanj in spoznanj. Dan je bil prijetno hladen in presenetljivo miren. V tem času severni pristopi niso prav obljudeni, zato sem lahko užival v miru in lepih razgledih na Triglavsko steno in okoliške gore.

Severna Triglavska stena

Alpska velesa in severna Triglavska stena

Melišča, poti in stičine pod Steno

Zjutraj sem bil kar precej slabe volje, ko sem videl, kako se vrhovi zapirajo v oblakih, potem pa sem se spomnil besed odličnega fotografa Jake Čopa, ki je nekoč mojemu sodelavcu Jožetu dejal, da fotografija brez oblakov ni nič. Če fotografiraš hribe brez oblakov, so fotografije zelo podobne, z oblaki pa nikoli nista dve fotografiji enaki.
Upošteval sem nasvet in ujel zanimivo fotografijo skupine Škrlatice.

Jaka Čop je dejal tudi, da fotografije hribov postanejo opazovalcu teh fotografij zelo hitro vse “glih”. Pravil je, da je to tako kot čreda ovac. Kmet pozna vsako posebej, nekomu so pa vse “glih”. Fotografiraj življenje v hribih, npr. pisano cvetje,

Okroglolistni mošnjak

Planinska homulica

Julijski mak

Brezstebelna lepnica

Planinska spominčica

Obirski grobeljnik

Kranjska lilija in Triglavska stena

… pa kakšno žival, npr. polža ali kozoroga

… pa vesel potok, zanimivo drevo, lišaj na njem, ljudi, ki živijo v hribih in njihovo delo ter domovanja.
Takim mojstrom fotografije kot je bil Jaka Čop res ni bilo treba ne vem kaj filozofirati, po domače je povedal in še kako prav je imel.