Včeraj je bil v Cankarjevem domu večer posvečen Pavletu Kozjeku. V nabito polni dvorani (množica ljudi je ostala pred vrati) smo bili priča spominu na veliko osebnost. Pavle je bil verjetno najboljši slovenski alpinist vseh časov, toda včeraj ni bilo veliko slišati o njegovih podvigih, pač pa o njegovih sanjah, o njegovi dobroti, mentorstvu, intuiciji, nesebičnosti. Za njim niso ostale le vrhunske smeri, delček njegove duše in energije je ostal v vsakem, ki ga je poznal. Ostalo je njegovo znanje, ki ga je prenesel na druge, način razmišljanja, način plezanja, način življenja, ki je težko ponovljiv. Danes, ko ga ni več, sem prepričan v to, da je sreča, da je bil.

Plezanje je nepozabno doživetje