Danes je bilo na Pokljuki prekleto mraz. Je pa zato škripalo pod nogami. Časa sem imel res malo, zato sem se ustavil le pri barju Šijec, ki trenutno počiva pod debelo snežno oddejo.

Takole je pokukalo sonce in obsijalo enega najzanimivejših naravnih območij na Pokljuki – šotno barje Šijec.

Šotna barja so bila v preteklosti prezrta, večkrat z negativnim predznakom, kar je pogostokrat vodilo k neprimernim posegom v te zelo občutljive prostore. Danes vemo, da so barja celo med najvrednejšimi habitatnimi tipi z vidika varstva narave v Evropi. V tem prostoru najdejo zatočišče prav posebne rastlinske in živalske vrste.

Barja na Pokljuki so nastala kot posledica ledeniškega delovanja, voda je zastala v nepropustnih kraških kotanjah, kjer se je odlagal organski material in nastala je šota, ki jo trvorijo šotni mahovi, le-ti spodaj oglenijo, na vrhnjem delu pa se stalno priraščajo. Zaradi prirastka se taka barja ščasoma dvignejo nad površje in tvorijo hrib, od tod tudi ime visoka šotna barja.