07
2009Glinščica
Val Rosandra oz. dolina Glinščice je pravi kanjon tik nad pristaniškim Trstom. Midva sva v dolino vstopila prek vasi Boljunec, čeprav so možni številni vstopi.
Apnenčeve stene so od nekdaj privabljale vertikale željne plezalce. Legendarni Emilio Comici se je tu učil osnovnih plezalskih gibov.
Skozi globoko vrezano kraško dolino teče reka Glinščica, ki je ustvarila številne tolmune, čudovit pa je paličast, okoli 30 m visok slap. Ogledati si ga je moč z lično urejene sprehajalne poti.
Slikovita vasica Botač leži v zgornjem delu doline.
Pot vodi tudi po gozdu, čez mostičke, prek melišč, pod stenami in pečinami.
Spremljajo nas barviti martinčki in dišeča narava.
Bojana pa raste, žoga prehaja iz rokometne v nogometno in košarkaško.
Po severnem delu kanjona pot poteka po opuščeni železnici in je primerna tudi za kolesarje.
Po skoraj treh urah sva se vrnila v izhodišče. Dolina hrani ogromno zanimivosti, ki jih skušajte spoznati sami. Mogoče vas bo v Glinščico privabila plezalska strast, mogoče boste hlepeli za zgodovinskimi zgodbami, ki jih mejno območje med Slovenijo in Italijo premore na tone, mogoče pa si boste zaželeli le miru in stika s prvinsko naravo. Tega boste deležni na pretek.










enxen
Legendarni Emilio Comici se v Glinščici ni učil le osnovnih plezalskih gibov, temveč je v dolini tudi zelo resno plezal in se pripravljal za zahtevne vzpone šeste stopnje (sesto grado) v Zahodnih Julijcih in Dolomitih. V spomin na ustanovitelja plezalne šole v Val Rosandri zato na enem od špikov v kanjonu domuje “cippo Comici” (Comicijev spomenik). 😉
Danes večina plezalnih sektorjev v dolini sameva, zaradi slabe opremljenosti in zglajene ali slabše skale, v redkih preostalih stenicah pa večinoma plezajo predvsem lokalci. Plezalni gostje, ki se v dolini ponavadi prvič znajdejo iz firbca, ali pomotoma, se – razočarani – tjakaj samo zaradi plezanja redko še kdaj vrnejo.
Sicer fajn MTB in “trail running” teren, ta dolina in njena okolica, imho …
Aleš Zdešar
Osmice nisva iskala, čokoladnice tudi ne, partizanski klub sva pa videla.
Že pred leti sva se odpravila v Glinščico plezat, potem pa se je na meji osebna izkaznica znašla v predalniku sovoznikovega sedeža, ta pa se je kot nalašč tako zaprl, da sem ga lahko šele doma na silo odprl.