29
2009Aljažev Rovinj
Že dolgo si najinega tradicionalnega spomladanskega dopusta nisva delila še z nekom. Ali pa morda sploh nikoli. Ponavadi sva odjadrala s plezalno in kolesarsko opremo precej proti jugu Jadranske obale, tokrat pa sva se skupaj s Katjo, Mohorjem in malim Aljažem odpravila na po Katjinih besedah “starševsko šolo” v Rovinj.
Na velikonočni vikend sva ob gozdnem rezervatu Zlatni rt poiskala prijeten apartma in se sprehodila do starega Rovinja, enega od biserov Jadranske obale.
Ob vračanju sva iskala prosti sedež na nabito polni “rivi”, pa je recesija tako močno usekala, da skorajda nisva mogla priti do prostega stola. Izgleda, da je tudi naju recesija “ujela”, saj sva si prvič po mnogih letih kampiranja (in tudi spanja na črno prav tu v Rovinju in še mnogo kje) lahko privoščila bivanje v apartmaju.
Že naslednji dan so se nama torej pridružili kvartopirca Katja in Mohor ter njun hiperaktivni še ne 10 mesečni Aljaž. Ja, moram priznati, da je bil eno-tedenski dopust z Aljažem res prava starševska šola.
Mogoče je prav, da na tem mestu povem, da je Rovinj idealen kraj za mlado družino. Zakaj? Ob Rovinju se namreč nahaja gozdni rezervat oz. park, ki nudi preživljanje prostega časa na “n” načinov.
Npr. večkilometrsko sprehajanje, …
…plezanje, …
…pohajanje po drevoredih, …
… pa seveda tek, kolesarjenje, da ne pozabim kopanja in večernih poležavanj na obali.
Zvezda našega dopusta pa je bil naravnost neverjetni Aljaž.
Tako aktivnega otroka še nisem uspel spoznati. Prav zaradi tega tudi neverjetno hitro napreduje, tako da bo v naslednjih tednih po vsej verjetnosti že shodil. Pa še to moram priznati, da se mi je tako prikupil, da ga sedaj kar pogrešam, ko ga vidim le tu pa tam.
Prisrčen, nasmejan in fotogeničen pa tako, da je bilo izbiranje fotografij prava mora. Zaradi njihovega števila, seveda.
Še po nečem si bom zapolnil letošnji Rovinj. Z Mohorjem sva namreč opravila dve res lepi kolesarski turi, pri katerih sva del poti prekolesarila po dolini Dvigrada. Fotografij žal nimam, seveda pa obisk toplo priporočam. Že leta nazaj sem se v dolino zaljubil s plezalskega vidika, saj je tam najlepše plezališče na Hrvaškem. Pa ne toliko iz plezalskega kot z vizuelnega, krajinskega in naravnega vidika. Pojdite in si ga privoščite. Ne bo vam žal.
Z Bojano pa sva ves čas iskala znake na njenem trebuščku, ki bi potrdili mojo teorijo, da bo punčka …
… oz. Bojanino prepričanje, da bo fantek.
Pustimo torej pomladi, da prinese zdravega dojenčka, ki bo pokal od energije in veselja …
… mogoče malo več spal kot Aljaž, …
… in živel svobodno kot galeb.
Luka
Špica! lepe fotke in fajn napisano. Tudi sam sem bil prejšnji teden v Rovinju, sam je lilo ko iz škafa…
LP Luka
Ana
Najprej čestitam! Navijam za punčko. 🙂
Fotke pa lepe. Predzadnja je super. Glede fotkanja otrok tudi jaz poznam težave s selekcijo, ja. 😉