Današnje jutro je bilo res čudovito oprano. Zato sem namesto v pisarno zavil v Blejski Vintgar.

V bistvu je bil obsik “služben”, vintgar je le ena od prelepih pisarn, ki jih imam v svoji službi.

Zaželel sem si malo jutranjega navdiha, čistih misli in seveda fotografske novosti.

Končno sem sprobal, kako deluje tehnika “zamrznene” vode. Nikoli ni bilo dovolj časa ali pa priložnosti, da bi to v resnici poizkusil.

Navdušen sem bil nad prizori, vode je namreč ogromno, listje strupeno zeleno.

Ampak hudičevo mraz. V tankem puloverčku sem se tresel kot šiba na vodi.

Za fotografiranje sem uporabil stativ, malce daljše čase in seveda širokokotnik.

Težave? Kolikor jih hočeš. Voda šprica in objektiv je kmalu moker, ceneno stojalo, ki ga težko prilagajaš potrebam, spolzka lesena tla pod nogami, premočna svetloba v ozadju (močno sonce).

Klub težavam je bila za mano lepa izkušnja. Kako dolgo že nisem bil tukaj, v vintgarju. Leta in leta. Komaj sem se spomnil drzno speljane poti in prekrasne reke Radovne.

O sami soteski bom kdaj drugič kaj več napisal, danes nimam volje.

Včasih je o kakšni naravni vrednoti dovolj, da rečemo, da je lepa. Brez zgodb o njeni neponovljivosti, enkratnosti, njenem nastanku, itd. Včasih je največ, da začutimo, kako mogočna je mati narava.

Več fotk pa tukaj.