Večkrat sem se že spraševal, zakaj imam spletni dnevnik/blog? Je to potreba po prepoznavnosti, po božanju svojega/mojega ega? Ne vem, mogoče. Začelo se je tako, da sem hotel vtise s svojih dogodivščin nekam spraviti, shraniti, poleg pa dodati še kakšno fotko. Spletni dnevnik se mi je zdel najboljša rešitev. Seveda sem že na začetku začutil rahel dvom, saj moj blog lahko bere kdorkoli. In ta dvom se mi vedno znova poraja, ko pošiljam objave v svet. Vedno se namreč najdejo ljudje, ki lahko izrabijo informacije za škodljive namene. Zgodi se, da nekdo ukrade tvojo fotko, zgodi se, da hoče nekdo vdreti v tvojo zasebnost, ali pa preprosto uporabi kakšno informacijo zato, da ti namerno škoduje. Moram reči, da se mi kaj takega še ni zgodilo, vendar imam vedno slab občutek, še posebej takrat, ko objavim kaj zasebnega, npr. svojo fotografijo, od Bojane ali koga bližnjega.

Po drugi strani imam zaradi pisanja bloga kar nakaj koristi. Prav zaradi spletnega dnevnika sem se začel s fotografijo ukvarjati malo bolj resno oz. me je fotografija zagrabila. Hkrati vsaj kdaj kaj napišem in to mi neizmerno godi. Občutek, ko napišeš neko zgodbo, opišeš kraj ali človeka, me napolni z energijo in mi da zagona za naprej. Naslednja dobra plat bloga je zgodovina objav. Večrat se ob brezdelju usedem za računalnik in si pogledam stare objave. Takrat mi poje duša, podoživljam dogodke, stvari, besede, trenutke, čustva. Fotografije vse skupaj začinijo, kot pri kakšni navdušujoči hrani. Nenazadnje pa sem prek pisanja spletnega dnevnika in spremljanja ostalih, meni zanimivih blogov, spoznal kar nekaj ljudi, ki bi bili drugače le ime v imeniku, tako pa so nevede napolnili moje življenje z njihovim pogledom na svet in življenje.

Trenutno je moja fotografija vezana na travnike čez cesto, kamor se skoraj vsak večer odpravim na kratek sprehod in kjer začutim prihod poletja in ugašanje pomladi.

Včasih mi je bil sprehod na sosednje polje odveč, danes čutim drugače, veliko mi pomeni že pogled na obdelana polja, na lipo sredi travnika, na Storžič v ozadju.

Kar nekajkrat sem že namreval prekiniti s pisanjem bloga in objavo fotografij, predvsem takrat, ko se je nabralo preveč dvomov, preveč vprašanj. Potem pa znova sedem za računalnik, odprem svoj dnevnik in sem v svojem malem vrtičku, tu, kjer nekaj ustvarjam, pa čeprav so to samo kakšne misli, večinoma pa fotografije in doživetja v naravi. Mislim si, da je dovolj, če se nekomu ob branju mojega dnevnika za trenutek prikrade nasmeh na obraz, mogoče dobi idejo za izlet, mogoče uživa ob gledanju fotografij ali pa najde kakšno toplo besedo v zanj mrzlem, hladnem dnevu. Zato nadaljujem. Do kdaj, bog si ga vedi!