… so vrata v enega najlepših kotičkov Julijskih Alp, kljub veliki obiskanosti. V zatrepu doline kraljuje namreč ena najmogočnejših sten vseh Alp. Triglavska severna stena je siv zid nad zelenimi krošnjami bukve, ki se ravno na sredi z vršno glavo Triglava zajeda visoko v modro nebo v obliki trikotnika.

Pogled na Triglavsko severno steno pa ni edino doživetje z dna doline. Severna stena Stenarja ne bo nikogar pustila ravnodušnega že tik pod Dovjem, ko bo s ceste ugledal kuliso Stenarja nad Vrati. Posebej pomladanski pogled na zasnežen Stenar nad že zeleno dolino je kot iz pravljice. Spodnja fotografija ne kaže opisanega Stenarja, temveč spomenik padlim planincem med vojno, skozi vponko je vidna vršna glava Triglava, ki se skriva v oblakih.

Večina obiskovalcev doline se še vedno z avtom pripelje do parkirišča tik pred Aljaževim domom in si bodisi privošči sprehod ali pa je parkirišče začetek katere izmed številnih planinskih tur, npr. na Križ, Škrlatico, Triglav, Bovški Gamsovec, itd. Že kar nekaj časa pa je na voljo alternativa za vse tiste, ki bi radi dolino doživeli drugače. Peš, od Mojstrane do Aljaževega doma. Pot Triglavske Bistrice je speljana v bližini tega gorskega bisera, po večinoma bukovih gozdovih, pod galerijami oz. lopami konglomerata, katerega prodnike je nanosila prav Bistrica, mimo slapa Peričnik, ki mu ni para daleč naokoli.

Poletni Peričnik se sicer po lepoti ne more niti primerjati zimskemu, pa vendar je tudi oprhanje pod slapom pravo doživetje in prijetna ohladitev na poti. Že od daleč se lepo vidi stožec vode, ki pada čez nenavadno oblikovano kamnino.

Ko pogledamo pobliže, spoznamo, da gre za konglomerat, ki je celo plastovit. Kako zaboga je tod naokoli tako debela skladovnica povsem strnjenega rečnega proda, ko pa je povsod naokoli sivi apnenec. Spet pogledamo še malce bliže in ugotovimo, da so prodniki v konglomeratu večinoma sivi apnenci, torej tisti, ki gradijo okoliške vrhove. Skozi tisočletno geološko zgodovino je Triglavska Bistrica odlagala prod v dno doline, ki je bilo včasih precej višje. Prod se s pomočjo veziva spremeni v trdno kamnino – konglomerat, v katero je Bistrica ob dvigovanju Julijskih Alp vrezala svojo strugo. Nastalo je več stopenj, ponekod tudi spodmoli.

Seveda pa brez delovanja ledenikov reka Bistrica ne bi mogla izoblikovati tako široke in globoke doline. Ledeni pokrov je imel izredno moč, hkrati pa je bil tudi krivec za nastanek slapu. Nekoč je bil potok Peričnik neugleden levi pritok Bistrice. Glavni ledenik, ki je svojo pot dirjal po dolini Vrata je bil precej močnejši pri poglabljanju dna doline, kot tisti manjši “ledenički” s stranskih dolin. Tako je stranska dolina “obvisela” nad glavno, Peričnik pa je tako postal svetovno znan slap.

Peričnik ni edina znamenitost na poti. Nešteto jih je, vsaka rožca, vsak kamen, vsako drevo, vsak polž, vse ima svojo zgodbo, predvsem pa pravico živeti in biti. Zato bodimo budni, glejmo in se čudimo ter spoznavajmo delo narave.