Jutro pod Krnom je bilo sveže, obetal se je krasen dan.Tokrat smo se podali na potep po planinah pod Krnom in nad dolino Tolminke. Oštja, kok so to lepi konci.

Na planini Kašina se je ravno delal sir, takoimenovani Tolminec. Mleko za sir se pase na pašnikih pod grebenom Krna, Batognice in Srednjega vrha.

Molzejo stroji, taka je realnost. Vse ostalo je na roko.

Pokukam v sirarno, kjer mlad fant ravno zajema sir iz kotla. Radovedno se mu približam in ga spremljam pri delu.

Sir zajame z rjuho, pomaga si z usti in kovinsko palico,

ga ožame,

spravi v modelčke in jih obteži.

Sledi soljenje sira v solnici in zorenje v hladnem, suhem in zračnem prostoru.

Prehitro mine čas v sirarni, kjer ne odidem brez pokušine albininske skute, masla in sira. Nadaljujemo pot proti planini Leskovca. Nad nami prag, za katerim se skriva jezero v Lužnici.

Kmalu za planino ujamemo stezico, ki nas pelje proti planini Sleme. Stezica za vikanje, razgledi da je kaj za vriskat! Na primer nazaj proti Batognici in Krnu,

… pa na vasico Krn,

in na Mali Stador.

Planina Sleme nima zaman takega imena, slemenska lega nudi fantastične poglede na vse strani. Tod naokoli se je v drugi svetovni vojni odvijala največja gorska bitka v Sloveniji, opisana tudi v Svetinovi Ukani.

S planine Sleme smo udarili prečko na planino Medrje, vmes pa so nam pogledi vseskozi uhajali na nenormalno velik odlom na levem bregu Tolminke…

in na vasico Čadrg, o kateri bom več pisal konec septembra.

S plannine Medrje smo jo mahnili še na Pretovč in nazaj na Kuhinjo prek vasi Krn. Naj omenim, da je opisana pot lep izlet tudi za otroke, vzponov je malo, lepega pa veliko.