Spet na potep, spet bohinjski konec. Na eno izmed številnih planin, ki so posejane po jugozahodnih pobočjih Pokljuke. Uskovnica je skorajda največja, pa tudi glede objektov najbolj razdrobljena. Stanovi in staje so posejane v gručah na veliki površini pod prvo resnejšo vzpetino – Mesnovo glavo, ki se nato v grebenu nadaljajuje preko Ablance in Studorskega prevala na Draške vrhove in Tosc.

Na Uskovnico smo se kar z vozički podali z Rudnega polja. Mestoma slab makedam ni bila ovira za naše traktorje. Tule lahko naredim reklamo za znamko vozička, ki ga imamo mi in najini prijatelji – Hartan. Neverjetno, kako vzdržljivi in zmogljivi so.

Izlet pa je eden redkih, ki ga opraviš najprej navzdol, nazaj grede pa posebej z vozičkom kar pošteno zagrizeš v breg. Tudi očetje moramo kdaj pa kdaj mal pomigat.

Do planine je dobrih trideset minut hoje tipa “lagano sportski”. Že na poti se nam na večih mestih pogled odpre na gorski hrbet južno od Bohinjskega jezera, in sicer veličastne Peči (tako spodnjim Bohinjskim goram pravijo prebivalci Baške grape), tako da hoja ni dolgočasna.

Planina je nastala nekje v 18. stoletju. V letih najbolj intenzivne paše in upravljanja s senožetmi, so bili pašniki povsod tam, kjer se nam danes pogled ustavi na krošnjah dreves.

Zaraščanje pašnikov z gozdom je normalen pojav, ki sledi opuščanju stoletne dejavnosti. Danes sicer še v velikem številu lepo ohranjeni stanovi, staje in drugi pomožni kmetijski objekti spreminjajo svojo namembnost v počitniško.

Tokratni izlet je bil res uživaški, posedali smo po travi,

se sprehajali pod jerebikami, bukvami in smrekami,

in zganjali vragolije na grbinastih travnikih ter med listjem.

Na planini smo bili razen dveh, treh izjem popolnoma sami. Večkrat pomislim, kaj počnejo ljudje ob tako lepih dnevih. Mi smo bili kljub izredno hladni nedelji skoraj pol dneva na toplem sončku, med vencem najlepših hribov, kar jih premore ta planet,

med naravnimi čudesi (npr. grbinasti travniki kot primer post ledeniškega delovanja),

med stavbami, ki jih je ustvarila pridna roka domačina,

med prepletom narave in duha.

Ne vem, kje se potikajo ostali, me niti ne zanima preveč. Mi že planiramo naslednji izlet. Mogoče že na sneg?