15
2009Zima v Krnici
Letos je zima kar pohitela in že pobelila višje ležeče kraje. Celo prvi turni smuk je že za mano, čeprav spust po smučišču Krvavec ne sodi ravno med omenjeno kategorijo smuke.
Te dni se me je najbolj dotaknila novica o smrti Tomaža Humarja. Človeka z neizmerno energijo in nalezljivim nasmehom je ubila njegova sla po skrajno nevarnih smereh v Himalaji. Tomaž je bil eden od tistih alpinistov, ki je znal dobro izkoristiti medije za svojo popularnost, hkrati pa ga je to stalo tudi kredibilnosti. Veliko ljudi, tudi stanovskih kolegov, mu enostavno ni več verjelo. Večina alpinistov se namreč izogiba medijski pozornosti. Kakorkoli, Tomaž je bil vrhunski alpinist z neverjetno voljo do življenja, kar je v bistvu paradoks, če pomisliš na to, kam se je podajal.
Medijska pozornost je bila tudi tista, ki je ob zadnjih obveščanjih nekako dala slutiti, da bo Tomaž ponovno rešen. Vendar je bilo ob pozornem poslušanju edinega Tomaževega javljanja zelo jasno, da je tokratna situacija bistveno težja od tiste v Rupalski steni.
Pri Tomaževi zgodbi me je najbolj presenetilo mnenje ljudi, ki je bilo zelo deljeno, v veliki meri negativno. Ne malo je bilo takšnih, ki so mu želeli kar smrt. Že komentarji dogodka v Rupalski steni so bili na meji okusa. Za dogajanje prejšnjega tedna pa glede komentarjev ni vredno izgubljati besed. Tudi sam imam svoje mnenje o Tomažu. Cenil sem njegovo predanost, njegove sposobnosti in njegovo voljo ter pozitivizem. Moram pa priznati, da ga nisem razumel, enostavno nisem razumel stopnje njegovega tveganja.
Pri vseh alpinističnih zgodbah me najbolj čudi njihov pogum. Koliko poguma potrebuješ, da stopiš popolnoma sam v steno, ki ji ni videti konca in veš, da se tvoje življenje lahko konča s kar precejšnjo verjetnostjo? Ne vem, jaz se včasih tresem v smeri, ki je popolnoma opremljena in v kateri se mi ne more nič zgoditi. Res, to so pogumni ljudje. Verjamem pa, da so občutki pri osvojitvi visokih gora tako prvinski, da jih hočeš vedno znova podoživljati. Tomaž je nosil prvinskost v sebi, to je bilo videti na vsakem njegovem koraku.
malea
Ja, točno to tudi mene bega. Živel je za gore, to razumem, ampak tako zelo rad, da je bil pripravljen tvegati življenje v zares visokem procentu. Pa dobro, če bi bil sam, tako pa je imel ženo, otroke, ki so tako ali drugače njegova skrb in njegova dolžnost je, da jih vpelje v življenje in zanje poskrbi… pa je kljub vsemu na nek način izzival…
So pa to samo moji pomisleki, moje mnenje, ki pa ne daje pravice ne meni, ne nikomur drugemu do takšnih komentarjev, kot smo jih lahko prebrali na raznih spletnih straneh. Ljudje so res brezobrazni!
Drugače pa z vsem spoštovanjem, živel je svoje sanje in že to je vredno spoštovanja! Škoda ga je in naj mu bo lahka zemlja…
Lp
Klemen
Dan,
Tomaža so vzele k sebi njegove gore in on je to vedel, da se bo enkrat zgodilo. Komentarji gor, komentarji dol, pa še malo sem pa tja, ampak iz toplega fotelja je to lahko. Če imaš ti v sebi nemirni, raziskovalni duh, ki ti ga postavljene družbene norme ne morejo ukrotiti, te žene to naprej v nova odkritja in skrajnosti. Ko se ti sezide, odkriješ nove meje mogočega in že strmiš k novim, še bolj zahtevnim. Vsak po svoje in s svojo potjo. Tomaževa se je končala in naj v miru počiva v objemu gora, ki jih je tako ljubil.