Zadnjo soboto smo sončne žarke iskali v okolici Kranjske Gore. Prvotni načrt sprehajanja z vozom po kolesarski poti od Gozda Martuljka (pravilno se vasi reče Rute) do Kranjske gore je odnesla turistična politika ter ponudba kranjskogorcev, saj proga ni splužena oz. je splužena le na kratkem odseku, vendar povsem neustrezno in zato tudi nevarna (poledica). Vseeno si privoščimo nekaj sonca po poti, za Gajo je pa itak tako, da bolj trese, bolj spi. Po tresoči uri obrnemo in oddrajsamo proti jezeru Jasna.

Sicer umetno jezerce na desnem bregu Velike Pišnice ima izredno lego nad prodišči Male in Velike Pišnice na vstopni točki v osrčje Julijskih Alp ter ob edinem prevoznem visokogorskem prelazu v Julijcih (Vršič). Ker je jezero le dobre četrt ure odmaknjeno od središča Kranjske Gore je izjemen turistični potencial. Tu pa se zgodba začne zapletati. Malce podrobnejši pogled na okolico razkrije številne “cvetke”.

Prakririšče je popolnoma neustrezno umeščeno v prostor, tik ob jezeru in ob hudourniškem potoku Velike Pišnice. Brez lovilcev olj, odvodnjavanja, označb, … Res prava skrb za ‘neokrnjen’ vodni vir. Pogled na propadajoče gostišče ob jezeru je vsako leto bolj žalosten in kaže na prevlado zasebnega interesa nad javnim. To, kar se zadnje čase v naši državi vedno močneje izraža. Namesto, da bi gostišče delovalo za potrebe širše množice ljudi, turiste, sprehajalce, pa se tu razpletajo neke zasebne zgodbe o interesih.

Tik nad gostiščem, v sončnem bregu se razpletajo nove zgodbe o zasebnem interesu in kapitalu. Začuda v nasprotju z zgodbo o gostišču cveti počitniška dejavnost. Vikendi rastejo kot gobe po dežju, nastalo je pravo malo počitniško naselje, ki pa ga bodo uporabljali le zasebniki, ogradili si bodo svoje imetje in uživali v miru. Krasno! Temu se reče razvoj turizma v Kranjski Gori. Na pijačo in počitek greš pa lahko na bencisko črpalko na avtocesti. Meni res ni več nič jasno!