Majski obisk Plavških travnikov postaja že kar obvezna letna destinacija. Kako naj bo drugače, če je vedno znova tako lepo.

Če pomislim, kako hitro je minilo leto, ko sva lani tu z Bojano v družbi Milana in Mojce (glej objavo http://www.fotogaja.si/?p=1914)  čakala na prihod Gaje, me kar malo zmrazi. Za nama bo kmalu prvo starševsko leto z veliko uric, preživetih v naravi. Manj je bilo sicer športa, hribov, plezanja, turnega smučanja, kolesarjenja, več pa sprehodov in odkrivanja novih krajev in poti.

Spet imam tiste dni, ko razmišljam o smiselnosti fotografskih blogov, tudi svojega. O tem in podobnem sem pisal kakšno leto nazaj (http://www.fotogaja.si/?m=200906). Tokrat imam bolj kritiko na fotoblogerje, tudi nase. Skozi leta sem si sicer naredil izbor tistih, ki jih bolj redno spremljam, včasih pa pogledam še malce naokoli, da bi prebral in videl še kakšno fajn zadevo. Res je, da imajo ljudje najrazličnejše interese, da ene zanima to, druge drugo, vendar v splošnem je scena bolj “tako tako”.

No, saj fotografije so ponekod res imenitne, neverjetne, fantastične, … Ogromno jih je tudi obdelanih, navitih do fundamenta in nimajo veze s fotografijo kot tako. Raje se ne bom spuščal v komentiranje fotografskih izdelkov, ker za to nisem kompetenten oz. dovolj stručko. Kar pa se tiče zapisov k fotografiji, pa je zadeva kar kritična.

Večkrat imam občutek, da so fotografi blogerji brez ideje o tem, kaj pisati. Prilepijo fotografijo in to je to. Ne vem, kako čutite drugi, ampak jaz bi rad še kaj zraven prebral, kakšno zanimivo zgodbo, kakšno posebnost, kakšno dejstvo. Pa ne o tem, kaj ste danes jedli za zajtrk in kako vaš maček mjavka. Mogoče kaj poučnega, kakšno kritiko, kakšno posebnost, kaj ste doživeli, kaj občutili.

Fotografija je sicer sama po sebi lahko lepa, ampak z eno pravo zgodbo zadaj postane čudovita, mistična, kontraverzna, izpovedna. Dajte se le potrudit, da bomo vsi nekaj imeli od vašega že tako ali tako dobrega dela.