Včeraj sem na terenskem delu doživel neprijetno izkušnjo, kot že mnogokrat. Kasneje, na poti domov, sem se spomnil misli svojega prijatelja Dejana, ki je nekoč dejal, da bi moral vsak posameznik delati tako, da bi skušal čim manj škoditi okolju in sočloveku. Ker smo bili ravno na predavanju, je navedel primer človeka, ki je sedel na sosednjem stolu in prižgal cigareto, brez vprašanja, brez da bi pomislil, da to ostalim ne paše oz. jim celo škoduje. Dogodek je bil slikovit, poučen, tisti tip pa vseeno ni dojel bistva in ni ugasnil cigarete.

Na eni izmed Bohinjskih planin sem torej naletel na dve novi dostopni cesti do obstoječih vikendov. Jezen in razočaran sem se odpravil do vikendov, da bi skušal navezati stik z lastniki. Na njenem “drugem” domu sem dobil le eno lastnico, ki se je opravičevala za svoja dejanja, češ da ni vedela kakšni so postopki. Skušal sem ji razložiti, da ne glede na formalne postopke, predpise in tako dalje, človek mora imeti toliko spoštovanja do narave, do narodnega parka, do predhodnikov, ki so ustvarili kulturno krajino te sicer lepe planine, da ne orje vsepovprek le zato, da bi se gosposko pripeljal do svojega vikenda, ki je mimogrede zrasel iz pastirskega stanu. Nisem prepričan, da me je razumela, kaj ji govorim, saj mi je v isti sapi začela razlagati, da so kupili nov avto (terenca) in da je bilo treba sedaj dostop urediti tako, da se lahko to čudo tehnike brez prask pripelje do željenega cilja. Nisem se še ravno dobro opomogel od izrečenih besed, že me je začela spraševati o možnosti zamenjave obstoječe lesene kritine z neko plastično varianto. Spet ji skušam razložiti vse prednosti uporabe lesene kritine in odnosu do krajine, v katero je umeščen njen preljubi vikend. Toda nič. Razšla sva se formalno, postopek bomo speljali formalno in verjetno se formalno ne bo zgodilo nič. Ker naš formalni sistem podpira ljudi, ki nimajo odnosa do prostora, do okolja, narave, do soljudi. Basta!!