Letošnji dopust tako komajda čakam, da sem že kar naporen za bližnje. Resnično že dolgo nisem bil tako nestrpen. Še nekaj dni, potem pa malo na morje in malo v eno izmed alpskih dolin. In kako drugače zamenjati udobje doma, vplive televizije, radia, interneta in podobno, kot popoln odklop v kampu, brez vseh tehničnih in informacijskih navlak sodobnega sveta. Ravno tega se najbolj veselim, miru pred mobitelom, vožnjami z avtom, vrhunskim televizijskim programom, maili, službenimi obveznostmi. Zato kampiramo! Da te ponoči nekaj žulji v hrbet, da zjutraj bos stopiš na travo ali borove iglice pred šotorom, da zvečer poslušaš šržate, bučanje valov in zreš v sončni zahod, da je priprava hrane na svežem zraku obred, da te gledanje zvezd iz viseče mreže uspava, skratka, da še veš, da si živ!

Najinih prvih nekaj skupnih let sva kampiranje doživljala najbolj prvinsko. Včasih samo v spalki, brez šotora, pod spodmolom, plezalno steno, na obali. Da bi šla v kamp, ni šans. Kasneje se je to spremenilo, ampak tudi potem ni bil vsak kamp dovolj “dober”. Dober je pomenilo, da je bil majhen, prazen, lušten, privatni, z razgledom, itd.

Saj to ni bilo težko, ker sva kampirat hodila spomladi ali jeseni. Brez šotora ali pa kakšnih drugih improviziranih bivališč tudi na potovanjih ni šlo.

Od vseh popotniških ali dopustniških dni, se najraje spominjam tistih, preživetih v šotoru, pod milim nebom, ob mrzlem potoku, za pokopališčnim zidom, na ledeniški terasi, … Veliko raje od redkih dni, prespanih v zatolhli hotelski, motelski ali zasebni sobi, klimatiziranem apartmaju s številnimi zvezdicami na pročelju, a nobene nad glavo v spalnici. Ni jih čez jutra, ko zavit v tople cote čakaš na prve žarke dneva, da ti pobožajo obraz in ni jih čez tople večere, zibajoč v viseči mreži, s pivom v roki in razgledom, da te kap. Zato pa komaj čakam. Zdaj, ko smo trije, imamo malo večji šotor, zato bodo tudi doživetja večja, vsaj upam.