Po nekajdnevnem mrku bloga zaradi okvare na strežniku, je tukaj že jesen. In ko se po dolinah začne pasti nadležna megla, kot npr. v soboto, pogledaš na spletne kamere in skušaš najti kakšen kraj naše širne Slovenije, kjer se sramežljivo kaže sonce (ponavadi v hribih). Načrtovan kratek izlet v Krnico se je sprevrgel v celodnevno pohajkovanje. Mmmmmm, kako je jesen lepa, barvita, diši po gobah, pečenem kostanju, grozdju in moštu.

Zadnje tedne imam spet pogovore s samim s seboj o smislih. Odkar sem padel z dopusta v razburkano morje aktivnosti, se kar ne morem in ne morem sestaviti; v službi vedno nove in nove zahteve, pripravljam in izvajam strokovna predavanja, fotografska predavanja, vodim strokovne ekskurzije, skačem na delavnice, teren, organiziram družabne dogodke, se skušam posvetiti družini, prijateljem, pa malo tudi sebi. Kako za vraga spraviti vse skupaj v en red, smisel, zadovljiti sebe, družino, prijatelje, znance, sodelovce, investitorje? Najhuje je takrat, ko vložiš ogromno truda in energije za nekaj, kar tebi ogromno pomeni, deliš pa to tudi z drugimi in pričakuješ, da bodo tvoje delo cenili, pa se zgodi, da skoraj nobenega to ne zanima, kaj šele da bi to cenil, spoštoval.

Včasih ima človeka, da bi čisto izpregel, da bi se posvetil samo sebi in naj-naj bližnjim. Da bi fural čisto svoj način življenja. Ampak že zdaj vem, da to dolgoročno ni rešitev, verjetno bi bila to večna borba s seboj.

Pred kratkim sem se udeležil res enkratne več-dnevne delavnice o načinih moderiranja delavnic z velikim številom deležnikov. Delavnica mi je dala precej odgovorov. Predvsem tega, da je življenje eno samo sprejemanje kompromisov, da je nujno treba znati poslušati in biti poslušan. Da tisto, kar ti sveto verjameš, da je prav in edino prav, to v resnici ni, potem ko poslušaš nekoga, ki gleda čisto iz drugega zornega kota. In da imajo lahko na prvi pogled najbolj nasprotujoči strani skorajda enake skupne cilje ali želje, če jih seveda znaš iz njih izvleči. Neverjetno.

In kje se moja glava spočije od vseh turbulenc v glavi in odnosih. Z družino ali prijatelji v naravi, v gorah, plezalnem vrtcu, strmi sneženi grapi, cvetočem travniku, tam kjer čutim tla pod nogami, tam, kjer smo v resnici doma. Back to the nature, back to the human nature!