V dneh, ko smo prebolevali viroze, ni bilo volje in priložnosti za kakšno fotografijo. Potem pa zadnjič sedimo v kuhinji pri večerji nekje pod Kriško goro in za pet minut se na obzorju zariše nezemeljski prizor. Skozi veje češnje pordeči nebo.

Kako je to mogoče, da se enostavno ne morem naveličati silhuete Julijcev na obzorju? Kot bi imel umetnik prste vmes, ko je narava klesala relief kamnitega zidu.

Tisti večer so tudi oblaki zaplavali po nebu kot ribe v oceanu in prizori so bili resnično dih jemajoči.

Vsega lepega je hitro konec in rdečica na nebu je izginila tako kot rdečica na sramežljivem obrazu. Pred tem je narava še enkrat več pokazala svoj umetniški duh, valovita pokrajina je vzvalovila skupaj z valovi oblakov. Ob takih prizorih se zaveš kaj pomeni svetloba, kaj pomeni večerna svetloba in kaj pomeni svetloba v fotografiji.