Prazniki okoli novega leta so odjadrali nesramno hitro. Po eni strani sem kar srečen, da je vse mimo, saj je kar malce naporno jadrati med vsemi temi decembrskimi dobrimi možmi, njihovimi dobrotami, darili, srečanji, prireditvami, … Po drugi strani pa je to čas, ko so vsi več ali manj dobre volje, optimizma je več kot dovolj in to mi zelo paše.

Z Bojano sva si celo privoščila kino in po dolgem času sem spet ponosen, da sem Kranjčan. Film someščana, Mitje Okorna, Pisma Sv. Nikolaju je naravnost fantastičen. Z na pogled udobnega dvoranskega “high tech” sedeža, ki pa se je izkazal za popolnoma neosebnega in na splošno zanič, sem se dvignil kot prerojen in z lepimi občutki. Če bi moral v eni besedi povedati, kakšen je bil film, bi enostavno dejal: lep.

Bili smo tudi v praznično okrašeni Ljubljani in tam sem bil ponosen, da sem Slovenec in nič več ponosen, da sem Kranjčan. Stari del Ljubljane je namreč hmmmm, drugačen, domač, prijeten, za povrh pa še čudovito okrašen.

Seveda smo bili tudi na snegu, kot se za zimske praznike spodobi. Pokljuka in še bolj Jezersko sta nam ponudila vsaj malo snežnih užitkov.

Mogoče je začetek novega leta tudi priložnost, da se za ta blog najde kakšna novost. Kdo ve, kaj se bo zgodilo skozi leto, mogoče pa je čas, da poleg narave več fotografiram ljudi. Do sedaj sem imel predsodek, da sem v tem zanič, a predvsem zato, ker mi je nerodno pri fotografiranju. Bomo videli. Pred časom sem sam izdelal razpršilnik svetlobe za bliskavico, ki po mojem mnenju odlično deluje. Na silvesterski večer smo se z njim kar precej naigrali.

Me, myself and I

Nečakinja Ana in nova umetnina izpod rok mame Lide, keramični nakit. Odlično!

Nečakinji Ana in Ida

Tako, obeta se sončen vikend, na snegu, v gozdovih, hribih, v naravi. Komaj čakam, tako da bo naslednja objava zopet klasična, naravna.