Te dni, tedne, je bilo vsega po malo: mraza in toplote, veselja in žalosti, fletnega in manj fletnega, spanja in nespanja, vzgoje in nevzgoje, uspehov in razočaranj. Mineštra. Najmanj pa je bilo moje fotografije. Verjetno gre za zatišje pred viharjem, vsaj tako se tolažim.

Bila je luna in vse čudne in neprijetne stvari sem zvalil nanjo, da imam vsaj nekoga, na katerega lahko pokažem s prstom.

Bile so kokice, prvič narejene doma in bilo je prijetno in hrustljavo.

Bil je hud mraz in bil je Beli potok v Martuljku. Nepozabno.

Bil je pust, ki ima devetdeset ust, pa samo eno rit in nikoli sit! In bili sta moji dve Piki nogavički in Ficko v vozu.

In bilo je nekaj ukradenih trenutkov v naravi, tako za dušo, s tretjim očesom za vratom.

Če ne veš kam, ti PZS pokaže pot.

Mah je vedno živahen, tudi pozimi.

Lansko leto je bilo izjemno bogato z žirom, bukovimi plodovi.

Pogled navzgor nikoli ne razočara.

Osamljen.

Naravna past.

Slovo od zime.

Prišel bo dan, ko bo rdeča barva zaradi politike zbledela, a zgodovine in življenjskih zgodb ljudi ne bo zbrisal nihče.