Dober teden pred zadnjo soboto (12.05.2012) se v gmail-ov poštni nabiralnik pripelje nek čuden mail, ki sem ga hotel zbrisati v strahu, da gre za spam/neželjeno pošto. A firbec me je matral, odprem in preberem. Bratranec Blaž in njegova punca Maruša pišeta, da sta poročena. Nič jasno. Potem z Bojano bolj natančno pregledava to kaotično sporočilo, odpreva še link s povezavo na video, v katerem vidim nenavadno zaljubljenega Blaža in euforično Marušo. Poročena v New Yorku, čez teden dni se zavežeta še pred bogom v Novi Štifti in zaplešeta z nami na travniku v vasi Jurjevica pri Ribnici. Vesel sem za Blaža, vesel sem v bistvu za vsakega, ki najde sorodno dušo.

Z Blažem se dogovoriva, da naredim kakšno fotografijo, čeprav je to na poroki, kjer bi se rad zabaval in družil z ljudmi, ki ti nekaj pomenijo, težko. Ker grem tokrat na poroko sam, brez preostalih članov familije, se zmenim za prevoz z Edijem, Petro, Ivotom in drugim Blažem. Napaka. Vsi računamo na drugega, da pozna pot do Nove Štifte. Šele pri Ivančni Gorici se nam posveti, da nekaj ni v redu, obrnemo in skozi točo divjamo proti Ribnici. Poroka ob 17.00, mi pa ob 16.37 šele nekje pri Turjaku. A nekako se čuti v zraku, da danes kljub malenkostnim problemom (zamujanje, katastrofalno vreme) ne more biti nič narobe. Maruša in Blaž sta tako močno izžarevala ljubezen in povezanost, da je bilo na nebu kljub dežju vseskozi sonce.

Cerkveni obred je bil čudovit, peli smo pesmi od Leonarda Cohena, Nick Cave, Tabu-jev, zapela je Alenka Godec, duhovnik je bil bolj človeški kot božanski, skratka lepo.

Po obredu smo šli na podeželje, med ljudi, ki so odprti, prijazni, topli. Šotor na travniku je dišal po hrani izpod rok tistega Damjana, ki ga gledamo v sobotah popoldne na televiziji. Mamljivo.

Potem pa zabava, po kateri mi še danes zapoje v duši. Vrnitev na glasbene odre osemdesetih in devedesetih let, predvsem rocka, je bila nepozabna. Odlično!