18
2013Privatizacija narave
Zadnje dni se govori o privatizaciji vode. Ne razumem in nočem razumeti. Kakšna sporočila mi, mediji, politika, stroka polagamo v ušesa naših otrok, mladih. Da je voda ekonomska dobrina?!? Prisežem, da me bo en dan zadela kap, zaradi takih stvari, ki enostavno peljejo v pogubo. Zakaj ne naučimo naših otrok, kaj zares je voda, kako jo je treba spoštovati in kakšen odnos je potrebno imeti do nje. Le to bo ohranilo vodne vire. Ni druge poti. Pika.
Podobne žolčne bolečine sem imel pred kratkim na sestanku o upravljanju gozdov v našem narodnem parku s predstavniki slovenske nadškofije. Prvič sem doživel, da je nekdo na sestanek prišel v družbi treh odvetnikov in dodatno delegacijo in me najprej okaral, da ne vem, kaj je to lastnina. Da oni vejo, kako se upravlja z gozdovi in zakaj gozdovi sploh so. Neki mladi pravniški japiji so se norčevali iz petelinov in drugih prebivalcev gozdov, ker lastnina in možnost iztrebljanja gozdov je sveta nadškofijska pravica?! In čeprav so ti gozdovi v parku, kjer se prvotno ščiti narava (ena od ustavnih kategorij lastnine, je tudi okoljska kategorija), nimamo mi nobene pravice omejevati sekanje v njihovih gozdovih ali pa postavljati pogoje za sečnjo. Vsa ta silno študirana in poduhovljena skupina ljudi ni niti za trenutek pokazala tisočinko delca sočutja in odnosa do gozdov, do narave in s tem do sočloveka. Po trenutkih jeze sem bil samo še žalosten.
Ko ti nekdo ukrade (polastnini) vodo, je tako, kot bi ti ukradel del duše.



BG
Tole z vodo je res svinjarija. Z gozdom tudi. Kam gremo?
Na državo se ne moremo zanest več da bo ohranjala naravo, ker država razume le še denar. Kaj sploh lahko še naredimo? Kako se lahko borimo proti temu? Maš kak odgovor ali smo lahko le še pesimisti?
fotogaja
Imam dneve, ko sem optimist in imam dneve, ko sem pesimist. Moram priznati, da nisem fundamentalistično proti izkoriščanju gozdov ali vodnih virov, problem je v tem, kako se stvari lotevamo. Mi izhajamo iz ekonomskih predpostavk. Gozd seveda lahko izkoriščaš, vendar le tam, kjer to ne prinaša dolgoročne škode in le toliko, da se lahko obnavlja in hkrati ohranja svoje značilnosti. Predvsem pa le toliko, kolikor ljudje nujno potrebujemo za naše potrebe. Podobno je z vodo. Najprej moramo razmišljati in delati vse na tem, da bodo naši vodni viri čisti, neogroženi, potem pa jih uporabljati toliko, kolikor je potrebno, da zadovoljimo naše potrebe, pri tem pa ne delamo škode naravi. To se vse da, vendar s povsem drugačnim pristopom, kjer neke velike koorporacije nimajo škarij in platna v svojih rokah.
Klemen
Aleš,
dobrodošel nazaj v družbeno situacijo, proti kateri so se borili naši stari starši.
So že vedeli in prej dodobra občutili zakaj!
LP Klemen