Še en mit o “megazvezdi” poročne fotografije se je včeraj zvečer v prepolnem (dišalo je po stotici!!?!) studiu Sonata Photographica razblinil, kot milni mehurček. Nič ni bilo od zvezdništva, z nami je bil le preprost človek z vizijo, tretjim očesom, skromnostjo, pridnostjo, z vsemi napakami, izkušnjami, obilo sreče in predvsem jajci, da si je upal prestopiti meje v poročni fotografiji in meje naše države. Srečo je treba poiskati in zdi se, da jo je Aljoša našel. Hvaležen vsem dogodkom, naključjem, vloženemu trudu, znanju, ljudem, ki so mu pomagali, danes živi sanje in fotografira tisto, kar je nekoč gledal v revijah. Čeprav je bil to njegov prvi nastop v javnosti, je govoril prepričljivo, z obilo hudomušnosti. Verjetno je zaprl usta vsem kvazi frajerjem s svojo odprtostjo in odkritim pogledom na poročno fotografijo. Brez olepševanja je predstavil tudi svoje napake, brez skrivalnic je kot na pladnju serviral izkušnje, nasvete, skrivnosti in svoje videnje poročne fotografije. Pa potem spet hvaležnost do strank, do asistentov, do prijateljev. Do vsakogar in vsakokrat. Zopet dokaz, da ni naključje, kakšni ljudje lahko uspejo.

Včeraj se je spet videlo, kako lahko ljudje s svojo karizmo, pozitivnim in odkritosrčnim pristopom vplivajo na vzdušje v prostoru. Že med predavanjem je bilo med publiko slišati pristen smeh, po predavanju pa zadovoljne ljudi z nasmehi in spoštovanjem do predavatelja. Navdih in motivacija, ki jo je Aljoša delil z udeleženci predavanja, je razlog, zakaj Fotografov dnevnik ima prihodnost in smisel. Širjenje fotografskih izkušenj brez okvirov in mej med vse, ki jih ta lepa dejavnost zanima, je čudovita popotnica za prihajajoče četrtkove večere.

Iskrena hvala Aljoši za tisočtristosedeminpetdeset nasvetov, 100% odkritostjo, prikazane fotografije in pripravljenostjo deliti svojo življenjsko zgodbo z nami.