Fotografija je super zadeva. Kot nekakšen spominski dnevnik, s katerim potuješ po svoji preteklosti. Ta spominski dnevnik ima dvojni spomin. Eden je na dogodek, trenutek, osebo, kraj, …, ki si ga fotografiral, drugi pa na občutke, ki si jih takrat imel ob samem fotografiranju. Te občutke razumemo samo fotografi, in ja, krasni so.

Fotografov dnevnik je zdaj že prepoznavna znamka. Četrtkovi večeri so polni pozitivnih vibracij in navdihov. Kdo bi si mislil, da bom idejo razvijal skupaj s človekom, ki bi ga ob prvem stiku najraje nekam poslal. Življenje je polno presenečenj in zame je razvoj Fotografovega dnevnika letošnje največje presenečenje. In hvaležen sem za to, vsem, ki delamo za te večere, poslušalcem in predavateljem.

V Radovni (Pocarjeva domačija) sem imel možnost prvič v življenju videti pri delu restavratorje. No ja, videl sem jih že, ta dva pa sem spoznal in od bližje povohal tudi njuno delo. Ko vidiš, da lahko iz “ničesar” povrneta delo mojstra izpred stotin let, se ti naježi koža.

V službi je bilo zadnje dva meseca pestro. In varstvo narave ni tako “luštna” služba, kot se morda sliši na prvo žogo. Že res, da se verjetno iz mojih fotografij vidi le lepota tega dela, a za tem stojijo tudi vse pasti in vsi problemi medčloveških odnosov. Varstvo narave je pač družbeni kompromis, kjer je potrebno obilo volje, pregovorov, zagovorov, prepričevanj, strokovnega znanja, … Upam pa, da ravno s pomočjo svojega bloga lahko svetu pokažem, kako čudovito lepa je narava Slovenije, še posebej Triglavskega narodnega parka.

Bil sem tudi v otroškem parlamentu, kjer so osnovnošolci predstavili tisto, kar so se zadnje dve leti učili od ljudi, ki še obvladajo tradicionalna znanja. Peka kruha, štrikanje, izdelava grabelj, izdelava lesenih košar, … Luštno.

V Bohinju, predvsem v koritih Mostnice, smo snemali oddajo Na lepše. Tudi to je bila neprecenljiva izkušnja. Energična ekipa z Marjano na čelu je poskrbela, da smo se režali celo popoldne.

Jesen je najlepši čas za družinska potepanja. V naravi se družinske vezi stkejo bolj močno kot kjerkoli, možgani so na svežem zraku, oči vedno na pecljih, v ušesa vstopa milijon zvokov, v usta romajo bioekonaturpur (in vse kar je novodobnih izrazov) izdelki, sonce greje obraz in srce, v klancih kri močneje požene po žilah.

V Bohinju so posebne energije. Nikoli se ne morem naveličati tega kraja, svetlobe, motivov, vzdušja, ljudi. Letos se je začela razvijati v povezavi z Bohinjem še ena nova ideja, za katero si v naslednjem letu želim, da bi se razvila v čudovito zgodbo, ki bo, vsaj upam, uspešno prepletala Bohinj, fotografijo in prijateljstvo.