Zadnjič se mi je po zeloooo dolgem času zgodilo, da sem imel na službenem terenu lepo vreme. Ob objavi fotografij si večina seveda misli, kako noro službo ima tale Aleš. Seveda jo imam, vendar ni vse vedno tako, kot se vidi na fotografijah. Imam pač delo, ki zajema tudi teren, ki pa je v veliki večini povezan s posegi v prostor v narodnem parku. Pri tem se na terenu srečujem, pogovarjam, usklajujem, prepričujem z lastniki, upravljavci, projektanti,  investitorji, tudi črnograditelji. Ni vedno lepo, velikokrat pa se vseeno uskladimo v mejah normale ter seveda večkrat (ne) razumljive zakonodaje. Težko je biti namreč upravljavec parka, v katerem ni skorajda nič državne lastnine oz. lastnine, s katero bi razpolagal upravljavec parka. Upravljanje svoje lastnine je namreč veliko lažje. Dodatno delo je povezano s spremljanjem stanja naravnih vrednot v narodnem parku. Pri obeh nalogah je pomembno tudi dokumentarno zajemanje fotografij. Ker pa sem tudi nekaj fotografa v sebi, skušam posneti kar se da lepe fotografije. Sem namreč tudi “urednik” fotoarhiva v parku. Zato vedno na terenskem delu razmišljam tudi o fotografiranju motivov, ki bi nam prišle prav pri promociji parka, objavah na spletnih straneh, publikacijah, izobraževanjih, predstavitvah, tiskaninah, knjigah, razstavah, objavah, prireditvah, … Dnevno se namreč pojavljajo potrebe po fotografijah, tudi za namene drugih inštitucij (ministrstva, zavodi, turistične organizacije, občine, projekti, tuji partnerji, …). Denarja za odkup fotografij drugih avtorjev nimamo, v arhivu imamo fotografije sodelavcev, fotografije pridobljene prek posameznih projektov, natečajev in vseh tistih, ki so prostovoljno prispevali svoje fotografije. V fotoarhivu ne hranimo fotografij, ki so bile pridobljene (tudi odkupljene) za potrebe izdaje koledarjev oz. drugih tiskanin, kjer se fotografija rabi le za posamezen, enkraten namen. Žal (pa tudi na srečo) pa mi narava terenskega dela ne omogoča, da bi se fotografiji posvetil tako, kot bi si želel. Fotografije moram posneti večinoma v naglici, saj zgoraj omenjeno prvotno delo ne sme trpeti. Tako sem razvil svoj slog fotografiranja, kjer skoraj nikoli ne uporabim stojala, kjer hitrostno menjam objektive in kjer moram biti celotno službeno pot nenehno skoncentriran, kdaj se bo prikazal motiv, ki bo lahko uporaben za fotoarhiv.

Svoj blog imam zaradi lastne želje po pisanju in objavljanju fotografij. Seveda se na njem prepletajo tako fotografije, narejene v prostem in službenem času. Njihova objava pa je vedno namenjena širjenju znanja o naravi in kulturi narodnega parka. Večino svojih fotografij, ki jih naredim v prostem času (službene so pač službene) odstopim v fotoarhiv narodnega parka. Pač zato, ker vem, da se fotografije uporabljajo izključno za namene izobraževanja, spoznavanja, interpretacije in razumevanja vsebin, ki jih pokriva narodni park. Velikokrat bi si želel, da bi bil naš fotoarhiv precej bogatejši, vendar mi je nerodno prositi za fotografije druge fotografe, saj se zavedam, kaj vse je potrebno storiti za dobro fotografijo. Če bi vseeno bil kdo pripravljen odstopiti kakšno fotografijo v naš fotoarhiv, naj me kontaktira.

Pogosto se pred objavami sprašujem, če je sploh prav/smiselno/v redu/… objavljati takšne službene ali na pol službene zadeve, pa me vedno znova prepriča dejstvo, da sem zaposlen v javni službi, da sem plačan iz javnega denarja in da je prav, da ljudje vedo, kaj počnemo, zakaj to počnemo, kako to počnemo in da širim znanje o našem edinem narodnem parku. Jaz čutim svoje delo kot poslanstvo, čeprav je pogosto veliko kritik, veliko polen, pa tudi veliko lepega.

Stenar z luno nad dolino Vrata

Triglavska Bistrica

Jutro v Vratih

Sinica

Pišnica in Prisank

Zelenci

Zelenci

Zatrnik