Za nami je prvo fotografsko predavanje, ki ga nismo posneli. A jaz si ga bom za vedno zapolnil. Mark je pripravil odlično fotografsko zgodbo, ki jasno ni mogla ostati brez njegovih alpinističnih podvigov. Združevati vrhunskost v fotografiji in hkrati tako zahtevni, tudi nevarni dejavnosti, kot je alpinizem, ni lahko. Marku uspeva, tudi zaradi odnosa, zaradi pokončne drže, zaradi načelnosti, odprtosti, humorja in tu pa tam tudi preveliki želji ter ambicioznosti, ki ga kdaj stane prijateljevega grdega pogleda. A to je šola, ki jo je Mark vzel v zakup, se sproti učil in kot kaže, nikoli v resnici pokleknil.

Pogoji za vrhunsko gorniško, alpinistično fotografijo so neprimerljivo težji, zahtevnejši od npr. studijske fotografije. Prav tako je neprimerljivo spoštovanje in vrednost (v denarju namreč) med obema naštetima. Mogoče ravno zaradi tega Mark uspeva v obeh zvrsteh. Podobno, kot si je za pokrajinsko fotografijo izbral najtežjo, torej alpinistično, si je za studijsko izbral rostfrei, podobno težko zadevo. Tudi poročni fotograf je bil, dokler ni spoznal, da mu ta svet ne leži ravno najbolj.

Vsak človek je krvav pod kožo, verjetno tudi Mark, toda kolikor sem ga imel moč spoznati, moram reči, da poznam malo tako načelnih ljudi, s tako dobrimi idejami, s preprostim, a močnim odnosom do fotografije in alpinizma, s tako mero iskrivosti. Užival sem v njegovi družbi, njegovo razmišljanje mi je blizu. A njegov svet je vseeno tako daleč, tam gori med najvišjimi, najbolj strmimi in najlepšimi vrhovi na tem svetu.

Fotografije: Anže Kacin