Naravovarstvo je včasih eno tako čudno, velikokrat preveč čustveno in romantično početje. Pogosto se spomnim na besede mojega velikega prijatelja, ki je dejal, da bi se moralo naravovarstvo izvajati v dolinah, tam kjer živimo in ne samo v gorah in posebnih območjih, kjer je že zaradi dostopnosti težje narediti veliko škode. A v dolini so nam naravo že zdavnaj ukradli. Z začudenjem sem zadnjič poslušal poročilo o vplivih na okolje enega od slovenskih smučišč. Vplivi na kakovost vode so zanemarljivi, skoraj nični. V primerjavi s potočki v kmetijski krajini so čisti, kot alpski vodotoki. Pestrost travišč na smučišču pa je potem, ko sneg odleze, prav neverjetna. Nadpovprečna, celo z vrstami, ki so drugje ogrožene. Pogled čez ta pestra travišča, na katerem se pase prav tako pestro življenje, na travnike v kmetijski kulturni krajini v dolini, ni prav prijeten. Puščava v dolini nam sicer zagotavlja hrano, ki pa žal ni bogve kako kakovostna. Tak pogled mi zastavlja mnogo vprašanj. Zakaj naravovarstveniki nismo tam, kjer bi nas narava nujno rabila, zakaj je intenzivno kmetijstvo sprejemljivo, smučišče pa ne? Zakaj strogo varujemo vodotoke v zaledju, ki polnijo podtalnico v dolini, tam pa dopuščamo onesnaženje. Tega ne pišem zato, da bi kdo pomislil, da je naravovarstvo nepomembno ali samo izgovor za početje v dolini, temveč zato, da bi se morali zavedati pomena varstva narave tudi v dolini, predvsem z vidika zagotavljanja neoporečnih storitev za človeka (hrane in vode). Tako preprosto, pa tako težko izvedljivo.