Ne vem kdaj in kako se je to zgodilo, da danes svetlobo dojemam čisto drugače, kot pred leti. Včerajšnji večer je s seboj prinesel tisto posebno svetlobo, ki ni samo lepa, ampak nosi s seboj tudi mirnost, optimizem. Nekako utrujeni smo se vračali iz knjižnice, pa smo se vseeno odločili, da pot podaljšamo prek kolesarske poti čez Kranjsko polje, severno od Kranja. Bojana je, kot je to v navadi, predlagala krasno idejo. Knjige, ki smo jih nabrali v knjižnici, naj bi prebrali kar na travniku, saj se je naredil čudovit večer. Ko sem zagledal žitna polja, ki valovijo v rahlem vetriču in se lesketajo v zlati svetlobi, si nisem mogel pomagati. Hitro sem skočil domov po aparat in se za nekaj minut preselil v drug svet. Svet lovljenja svetlobe in senc.