Najprej pri sebi, potem pa tudi pri drugih, pogrešam hvaležnost za stvari, ki so nam v danem trenutku tako samoumevne. Pogosto smo zelo kritični do soljudi in do stvari, ker vidimo in gledamo le skozi sebe, ker nočemo in ne znamo videti druge plati medalje. Smo še hvaležni za družino, za prijatelje, ki jih imamo, za prosti čas, za socialo, ki nam jo omogoča država? Smo hvaležni sodelavcem, partnerjem?

Verjetno vsi poznate trenutke, ko ljudje ne dobijo nečesa tisto sekundo in je cel svet okoli njih kriv za njihovo čakanje, cel svet nima pojma, …

Včeraj zvečer sem tako tekel čez polje po poljski poti in sem si dejal, matr, hvaležen sem kmetom za tisoče km takih poti, ki jih lahko mi mestni ljudje uporabljamo za naše potrebe. Hvaležen sem gozdarjem za vse gozdne poti, po katerih se peljem s kolesom ali hodim v hribe. Hvaležen sem planinskim društvom za vse planinske poti, lovcem za njihove steze, gamsom za stečine. Hvaležen sem, da lahko živim v okolju, ki je ohranjeno, ki je gorato, ki je gozdnato.

Mnogo preveč in prevečkrat si ljudje kar lastimo nekaj, kar prvotno ni bilo naše oz. za naše namene. In potem se še kregamo, da nam nekdo drug jemlje pravico za naše početje, ki je edino nujno potrebno.

Hvaležnost ni ravno “in” početje, saj ne gre skupaj s trenutnim stanjem družbe in načinom razvoja. Hvaležnost nebrzdani razvoj in nebrzdane zahteve upočasnjuje, omili ali celo zaustavi. Če bi bilo tega več, bi danes lahko lažje živeli, predvsem pa bi se lažje in več pogovarjali, pa tudi družili.

Hvaležen sem za vse, tukaj in zdaj. Za lepe stvari, ob katerih uživam in manj lepe, iz katerih se učim.