Zakaj je to življenje ena sama igra, eno samo sprenevedanje, eno samo nategovanje drug drugega? Eno samo merjenje moči. Zakaj ni nikjer nobene prave resnice, zakaj je resnica za vsakogar drugačna, za vsakogar edino prava? Na živce mi gre, da ne morem v vsakdanjem življenju, vsakdanjem delu verjeti na besedo, da redno doživljam, da me nekdo “nategne”, da se moram venomer truditi, da skušam razumeti besedilo za besedami. Zakaj so tisti, ki ti povejo resnico v obraz, ki ne opletajo v prazen nič, težko sprejemljivi, neugodni? Zakaj je potrebno vse stvari olepšati, jih napihniti, po svoje prilagoditi? Zakaj si upam nekaterim povedati vse v obraz, drugim pa nič, pa si mislim o vseh povsem enako? Zakaj sem tudi sam v krogu zgoraj naštetega?

Če bi poznal resnico, bi lažje izbiral, bi vedel kaj je prav in kaj ne, lažje bi se odločal. Verjetno bi bil tudi svet lepši.

Saj odgovore poznam, a jih težko razumem, še težje se z njimi sprijaznim. Pa vem, da drugače ne gre, zato tudi vem, da se bom celo življenje nekaj spraševal, zakaj je nekaj tako in ne drugače, vedno bom cincal, vedno bom neodločen. Vedno se bom spraševal, zakaj?