Prvi dan vrtca prvega otroka sem dojemal zelo čustveno. Pa ne toliko zaradi strahu pred tem, kako se bo znašel prvi dan, temveč zaradi zavedanja, da gre otrok prvič v organiziran sistem, ki bo trajal najmanj 13 let šole in v našem primeru še tri leta vrtca. Iz družinskega okolja otrok vstopi v sistem, na katerega nimaš prav velikega vpliva. Ali pač, če si eden od staršev, ki rad in pogosto teži vzgojiteljicam, ravnatelju, šoli, uradnikom, itd. Ne bom preveč razpredal o tem ali je sistem dober ali ne, ker o njem niti ne vem veliko, rad bi le izrazil svoje začudenje nad tem, kako je šolski sistem dopustil staršem preveč vtikanja v sistem in pravzaprav prevzel veliko odgovornosti, ki jih imajo starši, na svoja pleča. Žal mi je tudi, da smo z devetletko vzeli otrokom eno leto igre, eno leto otroštva, staršem in njihovim sorodnikom pa naložili cel kup dodatnih obveznosti za tisto leto. Mogoče pa rezultati opravičujejo odločitev, se pa bojim, da temu ni tako.

Že tako imam občutek, da današnja družba z razpetimi in napetimi jadri pluje v čas, ko se bomo v avtomobilih vozili s čeladami. Ne vem, če je to ravno prava smer v pristanišče. Ko se vzgojiteljice v vrtcih na roditeljskih sestankih s tresočim glasom opravičujejo staršem zaradi pomotoma zamenjane ali izgubljene jopice, sem prepričan, da nekaj ni v redu. Predstava se nadaljuje z vprašanji staršev triletnikov, ki zahtevajo, da se jim natančno obrazložijo vaje, ki jih izvajajo pri uricah telovadbe, nadaljuje pa mamica, ki komajda vprašanje pove v slovenščini in sprašuje, kdaj bodo urice angleščine?! Za njo se druga mamica ne strinja s februarskim avtobusnim izletom v ljubljansko gledališče zaradi možnih slabih razmer na cesti, ker je takrat zima in bo mogoče snežilo. Kaplja čez rob je bila odločitev vrtca, da ne bo nastopov otrok pred starši, ker se nekateri starši pritožujejo, da se njihovi otroci počutijo manj vredno, ker se bojijo nastopati in so v neenakovrednem položaju. Dobil sem občutek, da svojega otroka nisem dal v vzgojni/šolski sistem, ampak v sistem, kjer vodijo igro starši, le peščica, da se razumemo. Kako naj zaupam sistemu, v katerega sem imel še trenutek nazaj neizmerno zaupanje in lastno pozitivno izkušnjo? Kako naj zaupam sistemu, kjer bi namesto otrok morali najprej vzgojiti starše ali pa jim le preprosto dejati, da naj za božjo voljo vzamejo svojega otroka iz vrtca, če jim tam ni všeč. Pa naj ga vzgajajo doma s svojimi čudodelnimi prijemi, zavitega v vato in s čelado na glavi pri kosilu, če bi slučajno padel s stola.

Preveč sem povedal, tole ne gre nikamor. Mogoče je bila le slaba izkušnja, trenutno je vse v najlepšem redu, otroka sta z vrtcem več kot zadovoljna. Jaz pa se večkrat vprašam, če si res želimo take vzgoje, takega šolskega sistema, kjer vsi bežijo pred odgovornostjo, kjer se odgovornost prelaga iz enega na drugega, kjer se odgovornost zavija v vato, kjer se odgovornost ne prenaša na mlade generacije? Ne vem, če si tega želimo, verjetno pa je tako, kot je, najlažje. Drugače, bi bilo drugače. Sem prepričan.

Predlagam, da si ogledate tale video o odgovornosti. Že dolgo nisem česa tako dobrega poslušal. Odlično za mlade in stare. Začne se pri 11 minuti. Hvala Aleksandru Zadelu za nastavitev ogledala.