Kakšen dan, ko gledam landscape fotografije po netu, si ne morem kaj, da se ne bi počutil slabo. Toliko neverjetno speglanih, vrhunsko obdelanih ter kompozicijsko dovršenih fotografij je danes na ogled, da si lahko zasluženo žalosten. Ko pogledam svoja skropucala in jih primerjam s prej omenjenimi, potem bi najraje odložil fotoaparat in se posvetil npr. trebušnjakom. Ali pa čokoladi. Ko pa se nato malce sprehodim prek galerij avtorjev, katerih fotografije sem prej omenjal, potem spoznam, da kaj več od lepih razglednic ni čutiti. Ne pravim, da fotografije niso vrhunske, ampak ne vidim in ne čutim nobene zgodbe, ničesar več od le hipnega “vauuu kakšna fotka”. Osebno so me namreč vedno privlačili in prepričali fotografi, ki so znali tudi skozi landscape fotografijo povedati svojo zgodbo, svoje občutke, ki niso zajemali vedno enega in istega motiva ob drugačni svetlobi, letnem času in delu dneva. Fotografi, ki so skozi fotografijo govorili zgodbo svojega življenja, pisali zgodbe z vizualnimi slikami, nam dali možnost gledati skozi njihove oči in možnost začutiti njihovo dojemanje sveta okoli sebe. To so avtorji, katerih vsaka posamezna fotografija ni vedno “top shit” vrhunska in ne udari takoj na prvo žogo, vendar je sklop njihovih fotografij takšen, da še tri dni za sabo pobiraš čeljust in te boli v želodcu, ker ti ni jasno, kako jim je uspelo narediti kaj tako čudovitega kot celoto, kot zgodbo.
Evo, pa samo en ali dva stavka sem hotel o tem napisati. Drugič bom raje samo kakšno fotko prilepil in manj nakladal. Lahko noč.