Ob dveh ponoči sem se vrnil z že 20. predavanja v sklopu projekta Fotografov dnevnik (Studio Sonata Photographica). Tokrat sta bila gosta Jure in Pika Pirc – Ujeti trenutek. Z vsakim predavanjem še bolj verjamem v prvotno zastavljeno idejo, da s temi predavanji skušamo ustvarjati pozitivno, drugačno, odprto fotografsko skupnost. Kjer je prostor za deljenje življenjskih zgodb povezanih s fotografijo, idej, izkušenj, dela, navdiha, druženja, spoznavanja, … Ne govorim o fotografski skupnosti v smislu društev, skupine na Fb ali podobno. Govorim o skupnosti ljudi, ki se ukvarjajo s fotografijo. Prepričan sem v to, da na teh predavanjih lahko kolegi fotografi dobijo tisto, kar ni možno na raznih tečajih, delavnicah in podobno. Iz prve roke dobijo informacijo o tem, kako je kolega fotograf uspel, kaj je potrebno za preskok, kaj je potrebno za korak naprej, kje so zanke, kje in kdaj je potrebno sprejemati odločitve, kakšne so izkušnje, kje so prepreke in kako je potrebno gojiti odnos do fotografije, do kolegov fotografov, do strank, do soljudi nasploh.

Seveda ima vsak fotograf svoj način fotografiranja, ki mnogim ugaja, mnogim tudi ne. Vsak je tudi svoj karakter. Nekaterim je njihova pojava všeč, drugi se zgražajo. Različnosti in drugačnosti znotraj fotografske skupnosti se je potrebno naučiti sprejemati, spoštovati. In prav v pozitivni fotografski skupnosti se kmalu loči tudi zrno od plevela. Na predavanjih v okviru Fotografovega dnevnika lahko fotografi povedo, zakaj so takšni, zakaj fotografirajo na tak način, kaj jih navdušuje, kaj čutijo do fotografije. Na ta način se razblinijo marsikatere tančice, izza posnetih fotografij sedaj stoji človek iz mesa in krvi. Z delitvijo osebne zgodbe pridobivamo vsi, poslušalci oz. gledalci in predavatelji. Verjamem v to, da je potrebno znanje deliti, da je to nujno potrebno zato, da bomo vsi boljši, da bodo ljudje spoznali, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne. Spodbujajmo eden drugega in ustvarjajmo zdravo konkurenco, od katere bomo vsi nekaj imeli.

Od včerajšnjega predavanja nisem ničesar pričakoval. Priznam, da nimam nobenega odnosa do tovrstne fotografije (novorojenčki), da mi pač ni všeč. Ampak to ne pomeni, da fotografov, ki se s tem ukvarjajo, ne spoštujem. Zdi se mi naravnost čudovito, da je nekdo lahko tako predan in tako uspešen na tem področju. In rad bi videl, da bi vsi gledali na te zadeve na tak način. DA privoščimo kolegom fotografom njihov uspeh, da jim iskreno zaželimo srečo. Da spoznamo, da lahko konkurenca v nas spodbudi željo, da postanemo še boljši in da konkurenca pomeni, da bom imel tudi jaz delo. Nenazadnje konkurenca pomeni tudi, da se trudimo biti drugačni, posebni, unikatni, kar je super tudi s stališča naročnikov. Miselni preskok je težak, vendar jaz osebno globoko verjamem v to.

Jure in Pika sta povedala vse o svojem produktu, o svojem delu, o korakih do uspeha, o težavah, o odločitvah. Odkrito, s konkretnimi podatki, številkami, pred vso konkurenco. Brez skrivanja, odgovorila sta na vsa vprašanja, v detajlih. To je spoštovanja vredno. Želimo si takih gostov in moram reči, da nam uspeva. Pridite kdaj in prisluhnite čudovitim zgodbam fotografov z vseh področij.