V zadnjem času se mi pogosto zastavlja vprašanje, zakaj me država kot javnega uslužbenca sploh plačuje? Zato, da bi mislil s svojo glavo, tehtal interese, presojal vplive in posledice ter glede na znanje, izkušnje in zakonske okvire strokovno presojal ali pa, da bi brez razmišljanja dobesedno in izključno po črkah zakona izpolnjeval zakonska določila, pa čeprav so bodisi zastarela, neživljenjska, neuresničljiva, zmotna in še kaj. Da ne omenjam, da bi bilo potrebno izpolnjevati le tista določila, ki državi trenutno ali po nekih osebnih kriterijih ljudi na položajih ustrezajo, ostala pa pustiti pri miru. Vseskozi slišim tudi želje ljudi na položajih, da bi bilo potrebno vse spraviti v zakone, v pravilnike, … Za vsako zadevo, o kateri odločam kot javni uslužbenec, bi po njihovem morala biti dobesedna in konkretna podlaga v zakonu. Dragi moji, v takem sistemu ne potrebujete nobenega izobraženega kadra več, še več, ni vam mar za preprosto kmečko logiko, stoletno znanje ljudi, ni vam mar za razvoj, za varstvo, … V takem sistemu potrebujete računalniški sistem ali pa ubogljive in upogljive ljudi, ki bodo brez vprašanj prepisovali zakone in pravilnike. Policijska država.

Da pa se ne bom spotikal le v “državo” (ta oznaka mi gre sicer na živce, saj smo država vsi) pa me skrajno žalosti tudi dejstvo, da tudi takrat, pri čemer so seveda izjeme, ko se kot javni uslužbenec v službi države približaš želji ljudem, njihovim interesom, jim pomagaš, svetuješ, iščeš načine za uspešno premostitev ovir, kljub nenehnim obljubam, stiskom rok in uradnim odločbam, gladko dobiš nož v hrbet. Včasih ugotoviš, da te nategnejo že med postopkom, drugič med izvedbo. Potem ne vidiš več izhoda. Potem se kar naenkrat spet vprašaš ali ne bi bil raje robot in dobesedno prepisoval odločbe zakonov in predpisov. Karkoli narediš, na katero koli stran se postaviš, je gladko narobe. Pa razumi, če lahko.