Kaj je zdaj s temi nazivi, Mirko in sin Photography, Janez J. Photography? In kaj sploh pomeni beseda fotograf? S telefonom smo fotoaparat dobili že nemara vsi, torej kaj sedaj? Je fotograf nekdo, ki je član fotografskega društva? Morda tisti, ki svoje fotografije pošlje na natečaj? Je to vsak, ki posname fotografijo Blejskega otoka? So to tisti, ki imajo fotografske nazive, tudi mednarodne? Kdo torej? Jaz absolutno ne!

Ne želim si, da bi me ljudje dojemali kot fotografa. Ker potem začnejo ljudje gojiti nerealna pričakovanja. Ker se potem kar nekako pričakuje, da se pojaviš z €€€€€ opremo in znanjem resnično pravega fotografa. Nimam ne fotografske šole, tovrstne izobrazbe, nisem umetnik, nič. Imam pa veselje in imam opremo, ki si jo lahko privoščim oz. ustreza mojemu načinu fotografiranja. V bistvu sem le človek, ki skozi svoje oči in dojemanje sveta riše podobe na digitalni senzor. Človek, ki uporablja fotoaparat in ne fotograf. Želim si, da bi me ljudje dojemali kot človeka, z vsemi lepimi in manj lepimi lastnostmi in ne le kot fotografa.

Vem, da se bo kdo obregnil češ, zakaj pa potem med drugim ponujaš tudi usluge, npr. fotografiranje porok, dogodkov, zakaj imaš delavnice, zakaj poučuješ, izobražuješ na fotografskem področju? Kaj zdaj pišeš in težiš, da nisi fotograf?

Težko bi opisal na pravi način, ampak zame je fotografiranje porok neverjeten izziv, v bistvu je to borba z mojim egom, z mojim karakterjem. Nekaj, kar si nisem nikoli niti predstavljal, da bi lahko počel, sem zdaj videl, da lahko. In to je zame največja nagrada, osebnostna. Zdaj, ko vidim, da lahko, že razmišljam, da ne bi več. Denar? Seveda diši, ampak meni je vsaka sobota odveč. Jaz imam službo, ne bi mi bilo treba. Zato pravim, da nisem fotograf. Fotografiram, skušam pripovedovati zgodbe. To je to. Delam konkurenco na trgu? Seveda jo in o tem se pogosto sprašujem, če je to prav ali ne?

Kaj pa delavnice in izobraževanja? To delam izključno zato, ker imam potrebo po deljenju znanja. To imam v sebi. Rad predavam in predajam znanje tistemu, ki ga nima. In kdor je že bil na mojih delavnicah in predavanjih, lahko pove, da ne gre le za fotografijo. Ljudem skušam prenesti še veliko več, kot je tehnično znanje fotografiranja. Skušam jih navdušiti in navdahniti, da bi svet videli še lepšega, kot sedaj. Pri tem jim fotografija lahko zelo pomaga. Zato nisem fotograf, ampak vse kaj drugega.

Ni pomemben le tisti krasni posnetek, ki si ga naredil tu ali tam. Najbolj važno je doživetje ob tem. Posnetek je le pika na i.

Kdo je potem fotograf? Tomo Jeseničnik mi je nekoč svetoval, da naj čim dlje fotografiram za sebe, za užitek, za dušo. On za kaj takega nima več veliko časa. No, on je fotograf. In njegov zapis na mojo današnjo blogovsko temo bi bil povsem drugačen. Pa srečno vsem, fotografom in ljudem, ki fotografirajo.

P.S. Rad bi še dodal, da blog ni bil napisan kot kritika tistim, ki uporabljajo razne nazive na spletnih straneh in družabnih omrežjih. To je posameznikova odločitev in jo spoštujem ter se ne vtikam v to. Blog je napisan izključno kot moje dojemanje fotografije.