… so čudna reč. Veš, da nekaj bo, ampak ne veš kaj in kako bo. Včasih je pričakovanje še najlepši del vsega, ker si lahko v glavi polepšaš stvari. Če gre za pričakovanje materialne stvari je pogosto tako, da potem, ko stvar dobiš, ni več tako zanimivo, kot med pričakovanjem, ko si ves nestrpen. Včasih pa te je tudi strah tistega, kar pričakuješ. Pojavljajo se dvomi, negotovost. Taki občutki so me vedno spremljali ob pričakovanju izpita ali pa tekme.

A zdi se mi, da je daleč najlepše pričakovanje novega življenja. Teh občutkov ni moč dobro razložiti, ker so v bistvu najbolj osnovni, najbolj prvobitni. Biti, živeti, obstajati. In to pomeni tudi deliti, sprejemati, dajati.