Zdaj, ko se nam je pridružil še Svit, veliko časa sam preživim z Gajo in Nejcem. Na roke nam gre tudi vreme. Zato smo več ali manj zunaj. Tokrat smo obiskali Dražgoški konec. Za piko na i smo se odpeljali kar z našim mini kamperjem, da smo si privoščili še mamino juho in se počutili, kot na potovanju.

Očetovstvo je nekaj najlepšega, kar ponuja življenje. Pod pogojem, da se mu prepustiš. In da ne sanjariš vseskozi, kako bi ta čas, ko si z otroki raje preživel na kolesu, v hribih, v plezališču. V začetku je bilo težje, zdaj pa neizmerno uživam tudi v najbolj banalnih izletih z otroki. Sicer si vse skupaj popestrim s fotografijo, predvsem pa se prepustim otroški domišljiji in se marsikaj naučim. Nisem več toliko neučakan, nestrpen, … Za kaj takega ni prostora.

Le par metrov ledu in pol ure drsanja nam ni ušlo.

Slovensko podeželje je krasno.

Samo ena skalca, delno prekrita z mahom je bila sredi travnikov in od tam se nismo premaknili več kot uro. Ampak kakšna skalca je bila to, s kakšnim razgledom in kakšnim ozadjem.

Pa še obvezni mehurčki za srečo, potem pa na crkljanje domov.