Po duši sem popolnoma apolitičen tip, ne čutim prav posebnega nacionalnega ponosa, ne pripadam nobeni veri, ne rad sem član društev, ne vidim in ne slišim le ene resnice, zanima me tudi druga stran, … Marsikdo bi pomislil, da sem nedružaben. Ni res. Le omejitev ne maram, ograj, ki prinašajo delitve. Zame tudi ni konec sveta ali pokvarjenega dneva, če Prevc ni prvi, če Tina Maze ne osvoji skupne zmage, če se nogometna Slovenija ne uvrsti na svetovno prvenstvo, če Jurij skoči slabo, … Vsem privoščim 100 zmag, a jih privoščim tudi drugim, ki trenirajo. Zato mi je vseeno, če je nekdo enkrat prvi, drugič pa deseti ali 50. To je le šport, to niso zelo pomembne stvari.

Vedno znova se čudim, pogosto pa sem razočaran, ko slišim, berem ali gledam novice, kjer ljudje poudarjajo edino sveto resnico, edini prav, edina merila, edino pravo vero, zgodovinsko dejstvo, … Tega ne razumem, zato me to tako žalosti.

Tudi šolski sistemi, pravila v službah, zakonodaja, se trudi na vso moč deliti in ne razumevati in združevati. Partizani in “ta beli”, levi in desni, belopolti in temnopolti, zahod in vzhod, muslimani in ostali svet, teroristi in ostali pravičen svet, … Kaj pa tisto vmes, kaj pa vzroki za eno in drugo, kaj pa razumevanje, …

Ljudje tako z veseljem obtožimo druge, češ kakšni in kaj so. Pogosto tudi žalimo kar povprek, ljudi opredeljujemo glede ena njihov videz, vero, narodnost, … Tako do sovraštva ni več daleč, saj ni nobenega razloga, da ne bi podobno o nas premišljeval tudi tisti, o katerem mi mislimo vse slabo in negativno. Če imamo mi to pravico, zakaj jo ne bi imel tudi on?

Danes je na tem kaotičnem planetu zelo važno kje privekaš na svet. Če se rodiš v muslimanskem svetu, si pač musliman, pa če želiš ali ne. V bistvu si za zahodni svet potencialni terorist. Če se rodiš v Etiopiji ali Sudanu imaš veliko verjetnost, da boš doživel kakšno državljansko vojno ali pa pomanjkanje hrane. Če se boš rodil neki premožni družini v Nemčiji, bo bolj ali manj odvisno le od tebe, kam si boš zapeljal življenje, ker ti ne bo treba skrbeti za preživetje. Če se rodiš v Tibetu, boš verjetno budist.

Še preden se zaveš, si pravzaprav opredeljen za življenje. Peščica si potem zaradi močnega karakterja in volje nekako pribori svojo pot, večina pa ne. In zakaj bi bil torej nekdo slabši človek, če se rodi v Iraku, kot tisti v Sloveniji? Ker je musliman? Hočem povedati, da moraš imeti ob rojstvu kar precej sreče, da se rodiš v svetu, družbi, kjer ni vojn, ni lakote, ni naravnih nesreč, obstaja toleranca, demokracija, … Takih kotičkov na Zemlji ni prav veliko. Zato mislim, da smo lahko tu, v tej mali državici kar zadovoljni, hvaležni. Vedno se da bolje, lahko pa je veliko slabše. Ste kdaj pomislili, da bi se rodili v Severni Koreji? Ali pa kot Aborigin, ki so jih do 50-ih let 20. stoletja pobijali kot živali. Šele takrat so jih na sodišču priznali za ljudi?!? Ste kdaj pomislili, da bi se vam lahko zgodilo, da bi se rodili judovski družini za časa holokavsta? Kar neprijetno. Ali pa bi bili indijanski otrok v času osvajanja Amerike. Ni torej le važno, kje se rodiš, ampak tudi kdaj.

No, ampak saj ni nujno, da imam prav.