Fotografska delavnica v Trenti ni klasična foto delavnica, ampak je vse kaj drugega. Ker jo vodim v okviru javnega zavoda Triglavski narodni park, je predvsem namenjena spoznavanju skrivnosti vodnega sveta v tem delu parka in pomenu varstva, ki ga opravlja naš zavod. Pravzaprav lahko priznam, da kar malo pogrešam vključevanja naravoslovnih fotografov v aktivno varstvo narave. Ali pa pogrešam vsaj kakšna izoblikovana stališča, vsaj razmišljanje o tem. Ogromno ljudi fotografira naravo, a vseeno bolj ali manj ugotavljam, da je narava pogosto le objekt, fotografski motiv za fotografiranje in nič drugega. Mogoče smo Slovenci razvajeni, da imamo tako lepo naravo. Kaj pa vem. Jaz bi le rad tu pa tam poleg omembe avtorja “krasne” naravoslovne fotografije začutil še pravi odnos do tega, kar avtor fotografira.

Tokrat je bil skupina, ki sem jo vodil resnično krasna. Izžarevali so željo po fotografskem znanju in željo po doživljanju krasne narave Trente. Zato je bilo druženje prijetno, pa čeprav tu pa tam naporno, saj se prav do vsakega motiva v Trenti pač ne da pripeljati. Za doživetje, spoznavanje in učenje je potrebno vložiti trud. Legendarni fotograf Jaka Čop je za en posnetek lahko hodil na isto mesto več desetkrat, tudi več ur hoda daleč. Zato, da bi bili oblaki ravno pravšnji. Če omenim, da je imel eno koleno trdo, potem me je že kar pošteno sram, kako zelo smo dandanes “na komot”.

Obiskali smo Zapotoške slapove, Lemovje, Mala in Velika korita Soče, Vrsnik, Šunikov gaj, Sočo v zgornjem toku in pričakali jutro na pašniku z ovcami in kuliso Julijskih Alp. Voda je bil osrednji motiv, a kaj, ko se je ne moreš naveličati.

Svetlobni pogoji so bili sicer dobri le zjutraj in zvečer, a vseeno smo bili na terenu več ali manj cel čas. Le s polnimi želodci smo raje za dobro uro “vzhajali” v predavalnici in pokomentirali izbrane fotografije udeležencev.

Sam sem sicer bolj malo pritiskal na aparat, ker je bilo potrebno misliti vedno korak ali dva naprej, da bi bila skupina čim bolj zadovoljna. Pa tudi svoja dva stojala sem raje posojal tistim, ki jih niso imeli, sam pa sem fotoaparat položil kar na velur in na skale. Mali Fuji se je odlično obnesel, za kar mu je hvaležna tudi moja hrbtenica 🙂