Mnogi fotografi se v procesu učenja, spoznavanja in ukvarjanja s fotografijo močno trudijo, da bi bili drugačni, edinstveni, prepoznavni. Verjetno sem tudi sam med njimi. A če pogledam svoj portfolio, ugotovim, da moji edinstvenosti velikoooooo manjka. V prvi vrsti nimam nobenega reda, ne držim se nobenega stila, nisem ne pokrajinski, ne poročni, ne portretni, ne reportažni fotograf. Vse in nič. Težko se je držati tudi modrega pregovora: “Manj je več.” Želimo biti všečni, ljudem želimo pokazati naše “hude umetnine”, zato namesto eno fotografijo na teden ali mesec, objavimo 10 fotk/dan. Škoda, da ne obstaja medijska policija, ki bi me gladko kaznovala zaradi prehitre vožnje. Hitrost v fotografiji pa pogosto pomeni tudi manj kakovosti. No, kakorkoli. Opisal sem nekaj svojih težav, v katerih pa se, v to sem trdno prepričan, vidi veliko ljudi, ki se na kakršenkoli način ukvarja s fotografijo.

Tudi oprema nam na poti proti edinstvenosti ne bo veliko pomagala. Ker z nakupom top opreme, ne bomo nič drugačni od tistih, ki top opremo imajo. Ostane torej le še tista oguljena fraza, da je “itak” vse v glavi. Jaz osebno bi na kratko rekel, da je bistvo fotografije v občutkih. Če ti uspe tvoje občutke prenesti na fotografijo, potem je edinstvenost tu. Nihče namreč ne čuti in dojema okolice tako, kot jo znaš le ti. Občutki pa so mešanica tvojega karakterja, lastnosti, dojemanja, trenutnega razpoloženja, okolice, soljudi, … Obvladovanje tehnike fotografiranja ti pri procesu lahko bistveno pomaga. Sem pa tu pa tam naletel tudi na vrhunske fotografe, ki ob vprašanju, kateri objektiv uporabljajo, niso znali “iz prve” povedati ali 24mm ali 35mm objektiv?!?

Danes je vsaj pri pokrajinski fotografiji, pa tudi portretni, bistveni del končne fotografije, postprodukcija. To, kar danes fotografi znajo ustvariti iz fotografij, posnetih v .raw formatu, je nad mejo dojemljivega. A žal, tudi vse vrhunsko “speglane” fotografije, če nimajo nekaj več (glej tisto o občutkih), niso nič drugega, kot trenutno všečni posnetki. Ne znam vam povedati, kako naveličan sem vseh kičastih pokrajinskih posnetkov, z nepredstavljivo ostrino, najbolj norim sončnim zahodom “ever”, v “nulo” uravnoteženem ospredju in ozadju, navitih mavričnih barvah, … Pa sem sam isti! Vleče me ta svet všečnosti, a žal me ne zadovolji tako, kot bi si želel.

In kako veš, kateri posnetki so tvoji najboljši, odražajo tvoje občutke in so edinstveni, drugačni od drugih? Najprej moraš iz glave odvrniti željo po všečnosti in gledati na svoje fotografije na način, da bi bile všečne čim večji množici ljudi. Poišči tiste posnetke, ob katerih začutiš nekaj več. Kjer iskreno čutiš, da izražajo del tebe. Išči tiste posnetke, na katerih so motivi, ki so te ob fotografiranju “poklicali” (podobno, kot alpiniste pokliče gora), te našli sami od sebe. Nič ni narobe, če so ti posnetki tehnično slabši, saj imaš za izboljšavo tehničnega znanja še čas. Če boš našel te posnetke, potem si na najboljši poti, da postaneš drugačen od drugih (kar v bistvu že tako ali tako si), vsaj v fotografskem smislu. Sledijo koraki, o katerih pa ti jaz, dragi bralec, glede na začetne stavke, žal ne morem še pomagati.

Za primer je spodaj nekaj fotografij, ki izražajo moje občutke do narave. Toliko trenutno zmorem, imam pa še vrsto let za učenje. In to je najlepši del fotografskega potovanja.