Hvaležen sem fotografiji, da me je zadnja leta nekako ustavila pri bezljanju, da mi je omogočila, da lahko svet okoli sebe dojemam bolj polno, da ga dojemam, kot eno z vsem. Pravzaprav so trenutki, ko iščem motiv in primerno kompozicijo eni od najbolj intenzivnih čustvenih izkušenj, ki jih poznam. Takrat se mi zgodi, da čutim neizmerno hvaležnost samo za to, da sem, da sem živ in lahko čutim svet okrog sebe. Takrat okolica okrog mene ni le lepa kulisa za moja doživetja. Takrat okolica dobi pomen, kamen ni samo kamen, drevo ni le drevo in voda ni samo voda. Fotografija mi je omogočila prvinski stik z naravo. Spoznal sem, da je lov za dobro fotografijo le obstranskega pomena, poglavitni so mi občutki pri fotografiranju.

Vsi ti občutki so pripomogli k temu, da se lažje izražam. Tako skozi fotografijo, kot pisano besedo. Zadnjič mi je uspelo v nekaj stavkov zaobjeti tudi bistvo večnega vprašanja, ki si ga zastavljam/o v službi. Zakaj imamo narodni park in zakaj ga varujemo? Suhoparne razlage o pomembnosti tega prostora z vidika izjemnosti, enkratnosti, tipičnosti, ohranjenosti, … mi niso dovolj. Zato sem zapisal:

Narave si ne prisvajamo, ampak z njo živimo, jo spoštujemo in občudujemo. Če si dovolimo, da nas nagovori, če smo dovolj radovedni, da jo spoznamo, ni nobenega dvoma, da nas bo prevzela in navdušila. Zgradili bomo spoštljiv odnos do živih in neživih delov tega edinstvenega alpskega prostora. In nikoli več se ne bomo vprašali, zakaj ga je potrebno varovati.